Moja zgodba z endometriozo se je začela pred približno tremi leti z nepojasnjenimi bolečinami v spodnjem delu trebuha in drisko. Ko mi po dveh mesecih kljub ureditvi prehrane in uživanju probiotikov še vedno ni uspelo urediti prebave, sem se odločila za obisk osebnega zdravnika. Naj pred nadaljevanjem omenim še vse moje simptome, ki so se pojavljali. Nekateri prej, drugi kasneje. Nenormalno boleče menstruacije, bolečine v križu, bolečine v nogah in kolenih, rjav izcedek pred / med in po menstruaciji, boleči spolni odnosi, boleče prsi, anksioznost, utrujenost, nespečnost, bolečina med ovulacijo, neredne krvavitve, krvni strdki, driska, bolečina pri odvajanju blata, pogosto uriniranje, hiter srčni utrip, bolečine v rami. Po dveh mesecih konstantnega pošiljanja v laboratorij in nobenega koraka v smeri diagnoze, sem končno izsilila vsaj napotnico za UZ trebušne votline. Tudi tu ni bilo nobenih posebnosti, izvid bp. Naslednji korak je bil potem obisk ginekologa. Po tem, ko sem mu povedala moje simptome je bil narejen ultrazvočni pregled. Diagnoza: miom v maternici. Pol leta sem potem vsak mesec hodila h ginekologu na ultrazvok, da sva spremljala rast mioma. Do tega časa še ni bilo govora o endometriozi, moje menstruacije pa nevzdržne. Potem je ginekolog na ultrazvoku ugotovil, da mi je miom v enem mesecu zrastel za 1 cm in da bo potrebna operacija. Dobila sem napotnico za pregled. Napotnico sem prejela v oktobru 2020, decembra sem imela prvi pregled, kjer sem poleg ugotovitve da je miom potrebno odstraniti, dobila tudi diagnozo endometrioze jajčnikov. Laparoskopsko sem bila operirana v januarju 2021 – glede na situacijo s Covidom sem bila precej presenečena nad hitrostjo s katero se je vse skupaj odvilo. V ponedeljek sem imela sprejem, v torek sem bila operirana (splošna anestezija, operacija je trajala 1h 10 minut), domov sem šla v četrtek. 1 mesec bolniške, po 8 dneh odstranitev šivov in po približno 3 tednih kontrola pri svojem ginekologu.
Zaenkrat je stanje precej boljše kot je bilo pred operacijo, večina simptomov je izginila, menstruacije so precej manj boleče, ni pa vse rožnato. Še vedno se nisem čisto sprijaznila s tem, da bom s tem živela do konca življenja, in da je precejšnja možnost da me v primeru poslabšanja zelo verjetno čaka še kakšna operacija.
