Januarja, nekaj dni po svojem 21. rojstnem dnevu, sem začutila močan krč v spodnjem delu trebuha – tako hud, da se nisem mogla premikati. Zvečer so me odpeljali na urgenco, kjer so na jajčniku odkrili veliko cisto – endometriom.
Takoj so me zadržali z načrtom, da bom naslednje jutro operirana. Zjutraj je do mene prišla zdravnica, me vprašala, kako se počutim. Povedala sem, da bolečina še vedno je, sicer manjša, ampak prisotna. Poslala me je domov.
Sledili so dnevi vsakodnevnih bolečin, napihnjen trebuh do te mere, da nisem mogla zapreti kavbojk – nosila sem samo trenerke. Ogromno pregledov, večkrat urgenca, a vedno isti odgovor: ni življenjsko ogrožajoče.
Bila sem obupana. Nisem se želela pogledati v ogledalo, ker sem videla samo napet, boleč trebuh.
Marca sem končno našla zdravnika, ki me je vzel resno in me operiral.
Takrat sem mislila, da je to to, da sem rešena.
Danes, pri 23 letih, imam ponovno hitro rastoč endometriom na drugem jajčniku. Spet hodim po pregledih, imam potrjeno endometriozo. Kamorkoli grem, dobim isti dve možnosti: kontracepcija ali pa naj zanosim.
Zdravila ni.
Vsak dan se soočam s simptomi. Z diagnozo in posledicami bolezni se še nisem zares sprijaznila. Navzven se trudim, da deluje, kot da je vse v redu, v meni pa poteka stalna borba – z mislimi in bolečino.
Poskušam ostati pozitivna in se vsak dan trudim živeti, kot da bolezni ni. Trudim se biti tudi telesno aktivna, kolikor mi telo dopušča. Ampak so dnevi, ko enostavno ne zmorem – in takrat se še toliko bolj zavedam, da je endometrioza del mene, čeprav si želim, da ne bi bila.
Pomaga mi branje vaših izkušenj, ker se vsaj ne počutim več tako sama.
Na koncu pa – verjamem, da smo ženske neverjetno močne, tudi ko se počutimo najšibkejše. Vsaki od vas želim čim več dobrih dni, čim manj bolečin in veliko upanja. Nismo same.
