Pričelo se je s prvo menstruacijo. Že v osnovni šoli se je pogosto zgodilo, da sem morala zaradi bolečin zapustiti pouk in me je dejansko položilo v posteljo. Ampak menstruacije pač bolijo, nekatere bolj, druge manj. Jaz sem bila med tistimi, ki jih je zelo bolelo,tako sem vsaj mislila. Pri osemnajstih letih sem prvič obiskala ginekologa. Predpiše mi kontacepcijske tablete, ki naj bi zadevo rešile. Ni bilo tako. Poskusimo prve, druge, tretje. Vmes mi še pove, da nekaj vidi na ultrazvoku, ampak da nihče ne bo šel operirat med žile in živce in da naj zanosim, da bo to rešilo moje težave. Seveda, pri osemnajstih letih naj kar zanosim. V tistem hipu sem menjala ginekologa.
Moje težave so bile zmeraj hujše, ta nova ginekologinja je sicer videla začetek endometrioze, a na to ni polagala prevelike pozornosti. Moja diagnoza je bila dismenoreja, to so boleče menstruacije.
Ker tudi tukaj nisem dosegla veliko, sem odšla še po mnenje v samoplačniško ambulanto. Ponovno začetek endometrioze, a to naj ne bi bilo nič groznega.Razočaranje in ponovno nič oprijemljivega, jaz pa sem umirala od bolečin. Sama sem sicer poskusila raziskovati o bolezni, a je bilo tako malo informacij, tudi bolezen ni takrat prikazana kot kakšen bavbav.Bolečine so bile tako hude, da sem ob menstruaciji morala poiskati zdravniško pomoč, tiste dni sem posegala tudi po pomirjevalih, da sem se vsaj malo spočila. Sama več nisem vedela ali si vse le domišljam in morda potrebujem le pomoč psihologa ali psihiatra. Ko sem ponovno menjala ginekologa, sem dobila trajno napotnico oziroma potrdilo, da lahko kadarkoli poiščem pomoč pri dežurnem zdravniku. Tako je tudi bilo skoraj vsako menstruacijo. Vse se je vrtelo okoli tega kdaj bom imela menstruacijo, ker takrat nisem bila sposobna za popolnoma nič. Po desetih letih muk sem končno naletela na doktorja, ki mi je rekel, kaj pa, če je to res endometrioza in dogovorila sva se za diagnostično laparoskopijo. Po operaciji seveda šok, moje trpljenje je dobilo ime. Bila je razširjena po celi trebušni votlini, jajčnikih, na črevesju, ni da ni. Operacija naj bi bila uspešna, tako so vsaj rekli. Sicer je za običajno laparoskopijo trajala precej dolgo, bili pa so zadovoljni z izidom in naj bi vse odstranili. A žal ni bilo tako. Že prva menstruacija po operaciji ni bila nič manj boleča, ponovno so se začeli obiski urgence, bolečine niso bile več vezane na ciklus, pojavila se je kri na blatu in grozoviti krči, ki so me onesposobili za karkoli. Menjavanje driske in zaprtja je bilo na dnevnem redu. O preiskavah in različnih zdravnikih, ki sem jih v tem času obiskala, niti ne bom govorila, ker bi bilo vsega preveč. In sem ponovno menjala ginekologinjo. Ob prvem srečanju mi je napisala napotnico za Ljubljano, za ginekološko specialistično ambulanto za zdravljenje neplodnosti, saj v vsem temu času tudi nisem zanosila, kljub temu, da nisem bila zaščitena. Prišel je dan, ko sva se z možem odpravila na prvi pregled. Sprejela me je krasna zdravnica, ki ji je bilo že ob ultrazvoku vse jasno. Videla je totalni kaos, meni pa se je podrl svet, saj naj bi endometrioza vdrla v črevo in to je pomenilo resekcijo črevesja. Naročila me je na dodatne preiskave, med njimi tudi endoskopski ultrazvok. Nemogoče se mi je zdelo, da bi kaj pokazal, saj sem imela opravljeno že kolonoskopijo, ki je pokazala le adhezije od zunaj. In je prišel dan resnice. Nikoli ne bom pozabila, ko mi je doktor pokimal, da je vdrla v črevo. Kako je možno, da sem ravno jaz srečnica s takšno obliko? Je to sploh možno?
Sledila je operacija, ki je trajala 7 ur. Ni da ni bi lahko rekla. Trebušna votlina je bila prepletena z zarastlinami, vse je bilo zlepljeno. Resekcija dela debelega in dela tankega črevesja, repozicija sečevodov, adhezioliza …Zbudila sem se z drenom in katetrom. Ko sem pogledala in videla samo to, sem bila vesela, ker ni bilo stome. Prvi dnevi so bili grozni, potem pa sem počasi okrevala. Čez nekaj mesecev sem odšla na kontrolo, ultrazvok je ponovno nekaj kazal, menstruacije so bile manj, a še zmeraj zelo boleče. Z zdravnico sva se odločili za hormonsko terapijo, jajčniki naj bi šli v mirovanje. Od tega je sedaj več kot 10 let.
2017 je magnet kljub terapiji pokazal novo žarišče, ponovno smo operirali, napravljena je bila tudi adhezioliza (razrešitev zarastlin). Leta 2020 smo ponovno operirali, pri operaciji so odstranili jajcevod, razrešili adhezije, pri čiščenju endometrioze iz črevesja pa se je razprla anastomoza. Šok in strah. Ponovno okrevanje po operaciji na črevesju. Nekaj tednov depresija, življenje se mi je podrlo.
Potem pa ni druga kot da se pobereš.
Ni lahko. Hormonska terapija je po vseh letih pustila velik davek pa vendar zaradi nje držim nek nivo kvalitete življenja. Menstruacije nimam že več kot deset let. Vsako leto stanje spremljamo z magnetno resonanco. Ni rožnato, odločitev za naslednjo operacijo je v mojih rokah, saj je preveč tvegana. Dnevi so prepleteni z bolečino, ampak se navadiš. Prebavne težave, težave z odvajanjem vode, močne bolečine v medenici in križu. Analgetiki vsaj delno pomagajo, da se zjutraj postavim na noge.
Kljub vsemu, nekako plujem skozi življenje. Žal ne bom nikoli mama, a sva to z možem sprejela. Naučila sem se živeti z bolečino, endometriozi se je pridružila še fibromialgija, a s pozitivo se vse da. Zahvaljujoč ljudem, ki me obdajajo in močno volji, vse gre. Naučiš se ob vsakem novem udarcu jokat samo en dan, ko si včasih tri dni, potem pa nekako gre. V življenju je toliko lepega, le prav je treba pogledat.
Vsem puncam s simptomi polagam na srce, da naj vztrajajo, tudi, če bodo zavrnjene, naj se borijo do konca. Sama bi se zahvalila zdravnici za vse kaj je naredila zame. Ona je bila in še je moja svetla luč na koncu tunela.