Ob prebiranju zgodb od mojih sotrpink, sem se odločila, da tudi sama delim svojo zgodbo.
Menstruacijo imam že od 7.razreda, a intenzivne bolečine so se začele v srednji šoli. Vsakič, ko se je bližal ta čas v mesecu sem se že psihično pripravljala vnaprej kaj me čaka – vedno isto, neznosne bolečine. Nisem razumela kako lahko mene to toliko boli, nekatere, pa niti ne občutijo, da so dobile menstruacijo. Krči, da tudi vstati nisem mogla, črevesni krči, glavoboli… najhujše ob vsemu temu je, ko tudi protibolečinske tablete ne primejo več (nalgesin, ibuprofen belupo…). In kaj zdaj? Nič, potrpi vsak mesec, sej bo mimo.
Prvič sem se zares srečala s sumom na endometriozo junija 2020, ko sem v službi dobesedno obležala na stolu. Bolečina je bila tako močna, da nisem mogla več funkcionirati. Sodelavka me je odpeljala na urgenco, kjer sem prvič slišala besede: sum na endometriozo.
Čeprav je bilo hudo sem hvaležna za ta dan, ker se je takrat končno nekaj premaknilo in sem začela razumeti, da take bolečine niso normalne.
Po obisku centra za endometriozo sem kar hitro izvedela, da je trenutno edina rešitev hormonska terapija. Danes sem na četrti vrsti kontracepcijskih tablet (Cerazette) in šele pri teh lahko rečem, da sem nekako psihično stabilna in da nisem čustveno na robu.
Leta 2022 sem imela tudi laparoskopijo, kjer so bile ciste odstranjene z obeh jajčnikov, odkrili številna žarišča, neprehodne jajcevode, vdor v črevesje…
Po operaciji so se bolečine občutno zmanjšale.
Kmalu po operaciji, smo spet odkrili cisto na levem jajčniku. Zaradi terapije raste počasi, a je še vedno tam. Lani sem dobila še sum na adenomiozo.
Letos bom stara 29 let in bolečine se ponovno stopnjujejo. Trenutno čakam na kontrolni pregled po enem letu, da vidimo, kje smo.
Endometrioza ni le fizična bolečina, ampak je tudi tiha in psihično izčrpavajoča.
In če to bere katera, ki se sprašuje, ali je to, kar doživlja, “normalno” – ni. In nisi sama 