PODPORA DRUŠTVA ENDOZAVEST OCENI ZAGOVORNIKA NAČELA ENAKOSTI RS
Zagovornik načela enakosti RS je ocenil, da je zakonodaja, ki ureja dostop do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP), diskriminatorna do neplodnih žensk, ki niso v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. Tem ženskam pomoč pri zanositvi ni na voljo le zato, ker so samske, razvezane, ovdovele ali pa živijo v druge vrste partnerstvu oziroma življenjski skupnosti. Po oceni Zagovornika je manj ugodna obravnava, ki so je deležne samo zaradi te njihove osebne okoliščine, neutemeljena in torej neupravičena. Na ustavno sodišče je zato vložil zahtevo za izvedbo ocene ustavnosti delov zakonov, ki urejata dostop do postopkov OBMP. Po 14. členu ustave so namreč človekove pravice zagotovljene vsem ne glede na njihove osebne okoliščine, 55. člen ustave pa vsem zagotavlja svobodno odločanje o rojstvu otrok.
Ženske z endometriozo se zaradi svojega bolezenskega stanja lahko soočamo tudi z neplodnostjo. V še posebno ranljivem položaju smo samske ženske (z endometriozo). Tekom zdravstvenih obravnav so naši simptomi pogosto preslišani ali napačno opredeljeni, kar vodi v dolgoletno odlaganje diagnoze. V Evropi je čas od začetka simptomov do postavitve diagnoze od osem do 10 let (naj omenimo, da za Slovenijo ni podatkov, ki bi bili strokovno ovrednoteni. Podatki so, sicer redki, v nekaterih bolnišnicah, a jih ne moremo šteti za posebej relevantne, saj ne zajemajo celotne ali kakorkoli reprezentativne populacije). Pogosto so ženske s simptomi, kot je neplodnost (pri tem naj poudarimo, da so to ženske, ki v partnerskem odnosu z moškim ob rednih spolnih odnosih poskušajo zanositi več kot 12 mesecev), v primarnih obravnavah prej napotene na nadaljnje preiskave, medtem ko žensk, ki doživljajo druge simptome, kot so na primer izjemno boleče menstruacije ali boleči spolni odnosi, dolga leta ne obravnavajo.
Zdravstvene težave žensk so v javnem dojemanju pogosto omejene na tiste, ki so povezane z njihovo reproduktivno vlogo, zato so njihove zdravstvene težave zunaj reprodukcije večkrat prezrte, to pa pripomore k brisanju identitete žensk in njihovih pravic zunaj materinstva. Razlog v tem je tudi v patriarhalni ideologiji in androcentričnem pogledu na ženske, ki prihajajo po pomoč. Vsako obolenje in njegova simptomatika sta namreč vedno socialno-kulturno interpretirana in razumljena v določenem socialnem kontekstu skozi prizmo moralnih vrednot družbe, njene politike in drugih dejavnikov. Slovenijo zelo zaznamujejo katoliške seksualne norme in morala, ki poveličujejo materinstvo kot življenjsko poslanstvo vsake ženske, zakon med moškim in žensko pa naj bi bil pogoj za ustvarjanje družine, kar je tudi podlaga za obstoječi diskriminatoren zakonski okvir na področju OBMP. Vse to povratno vpliva tudi na domnevno nevtralni medicinski diskurz. Ginekologija tako na nas ženske še posebej gleda s stereotipnega vidika »ženske matere«, zanemarjeni pa so drugi vidiki in vloge, ki jih ima ali jih želi imeti posameznica v družbi, in zato tudi možnosti in želje, ki jih ima glede materinstva, saj velja, da je materinstvo ženski »naravna« vloga.
Endometrioza je v preteklosti veljala za »bolezen kariernih žensk«, saj na bi zanjo zbolevale ženske, ki svojo materinsko vlogo odlagajo. Še danes se pogosto ženskam z endometriozo ob postavitvi suma ali diagnoze dogaja, da jim zdravstveno osebje kot rešitev za njihove težave svetuje zanositev, ne glede na to ali so v partnerskem razmerju (z moškim) ali ne, saj takšni nasveti pogosto ne upoštevajo socialnih dimenzij vsakdanjega življenja in so osnovani na stereotipnem prepričanju o ženski vlogi v družini in družbi. Naj poudarimo, da zanositev, bodisi spontana ali s pomočjo biomedicinskih postopkov, nikakor ni zdravilo za endometriozo! Žal se danes prepogosto dogaja, da je veliko t.i. “vezanih žensk”, katerim se je sum na endometriozo postavil v obravnavi zaradi neplodnosti, brez ustrezne oblike zdravljenja (tj. laparoskopska operacija), usmerjenih direktno in izključno v postopke OBMP, kar je skrb vzbujajoče ravnanje. Kljub napačnemu prepričanju, da zanositev zdravi endometriozo, so postopki OBMP uspešna praksa zdravljenja neplodnosti zaradi endometrioze*. T.i. “Samske ženske”** z endometriozo, ki si ravno tako želijo zanositi, so do postopka OBMP prikrajšanje, zgolj zaradi svoje »samskosti«, ki je edina podlaga za različno obravnavo. Naj to ponazorimo še s primerom, da bi v obeh primerih v postopku lahko bila uporabljena spolna celica darovalca. Problem je torej v izvajanju natalitetne politike, ki omejujejo dostop do OBMP zgolj na določen krog upravičenk in upravičencev, ter razlikuje med zaželeno (heteroseksualna partnerstva) in nezaželeno reprodukcijo (samske ženske, istospolna partnerstva).
Poleg tega obstoječi zakon o OBMP temelji na medicinskem modelu, ki pogoj za vključitev v postopek OBMP predpostavlja diagnozo neplodnosti. Kljub temu, da se je definicija družine že davno preoblikovala, se zakonodaja ne spreminja v smeri, da bi tudi tem pluralnim družinskim oblikam omogočila rojstvo otrok in enake starševske pravice. Menimo, da je zato nujen korak k dostopnejši zakonski podlagi na omenjenem področju prenos njenih temeljev iz medicinskega modela na socialni, s tem pa zagotavljanje pravice do OBMP za vse ženske (!), ne glede na naše osebne okoliščine.
* Ravno tako tudi zagovarjamo metodo shranjevanja jajčnih celic kot obliko ohranjanja plodnosti za ženske z endometriozo, saj postopek ne zmanjšuje »zaloge« nezrelih jajčec v jajčnikih, ponuja pa možnost za zanositev v prihodnosti, bodisi s partnerjevo, ali v kolikor bo Zagovornikova pobuda sprejeta, z darovalčevo spolno celico. Želja ženske, ki se odloči za en ali drugi postopek, je enaka – uspešna zanositev.
** Kot “samske ženske” definiramo vse ženske, ki nimajo stalnega moškega partnerja.
