Nikoli ne bom pozabila besed svoje ginekologinje
Nikoli ne bom pozabila besed svoje ginekologinje: “Mislila sem, da se bova hitro dogovorili, a sem opazila tvorbo na jajčniku”. Za endometriozo sem takrat prvič slišala in po prvem šoku, ko so se mi roka in glas tresla kot šiba na vodi, in oči solzile, so se mi v glavi počasi odvrteli vsi “puzzli” mojega življenja in se počasi sestavljali v smiselno celoto; boleče in dlje časa trajajoče menstruacije, slabokrvnost, prevelike količine estrogena in razdražljivost v najstniških letih, slabost skozi celotno nosečnost.
Čutila sem nekakšno mešanico nemoči, gneva in neskončne hvaležnosti prijateljicama, vaditeljici obrazne joge in strokovnjakinji za ženski cikel, zaradi katerih sem klicala ginekologinjo in prosila za pregled, kateremu sem se, priznam, po porodih dveh otrok 2008 in 2011 nekoliko izogibala. Nekako sem si predstavljala, da so bolečine in kratki cikli, vsak 27/28 dan, hromljenje desne noge, več škatlic vložkov, vložki za mame, spremljajoče migrene in nihanje železa v krvi nekaj normalnega in da je to vseeno bolje kot neredne menstruacije, nisem vedela, da lahko ravno to vodi v neplodnost. Tampon brez hkratne uporabe vložka, mini vložki, vsega tega srečnice z endometriozo ne poznamo.
Napotena sem bila k strokovnjaku za endometriozo, na tej točki sem še vedno verjela, da lahko zdravimo endometriozo s hormoni, saj besede operacije nisem mogla izgovorit. Ne po operaciji slepiča nekaj mesecev nazaj in ponovni laparoskopiji zaradi bakterijskega vnetja. Še besede strokovnjaka za endometriozo: “Tole moramo zdaj rešit in tega s tabletkami ne bomo mogli,” in moj svet je bil dokončno zamajan. Neskončno strah me je operacije, ležanja, bolečin, komplikacij in končne diagnoze, hkrati pa čutim neskončno hvaležnost, da imam dva otroka. Sledim rumeni, od tu grem lahko le še proti soncu.
#sledirumeni #endometrioza
