Rada bi vam predstavila svojo zgodbo, svojo endometriozo. Naj že takoj na začetku povem, da je vsaka edinstvena, zato priporočam, da se članki, forumi in podobno o endometriozi prebirajo z določeno mero distance. Moja zgodba je namreč dokaz, da če imaš endometriozo, ne pomeni, da ne boš mogla nikoli zanositi, ne pomeni nujno, da te čaka (lahko tudi več) operacija(-ij), bolečine in tako dalje. Torej nič jemati kot samoumevno.
Pred nekaj leti sem začela v telesu čutiti bolečine. Niso bile povezane le z menstruacijo. Bolelo je nekje okoli trtice. Po pregledih pri osebnem zdravniku so me poslali na slikanje hrbtenice, a niso ugotovili nič posebnega. Počasi so bolečine, sploh med menstruacijo, postale neznosne, zato sem se zatekla k protibolečinskim tabletam (edine, ki sem jih dobila brez recepta in so »prijele«, sem dobila od prijateljice iz tujine). Šele na ginekološkem pregledu se je izkazalo, da nekaj ni O. K. Ginekolog je sprva rekel, da imam genitalne bradavice in da jih bo treba odstraniti. A ko sem mu povedala za bolečine, je začel sumiti, da gre za endometriozo. Ko so me podrobneje pregledali v bolnišnici, se je diagnoza potrdila. Zdravniki se zaradi obsega in spremljajočih težav niso odločili za laparoskopsko potrjevanje diagnoze. Izmerili so namreč 6 x 4 x 4 cm veliko tkivo, ki je segalo od nožnice proti črevesju. Torej je to nekaj veliko večjega kot le bradavica! Kaj mi je takrat šlo vse čez glavo Kaj to pomeni!? Kot so mi povedali, je še od vseh možnosti, kaj bi to tkivo lahko bilo, endometrioza najboljša možnost! In če je endometrioza, me čaka težja operacija, kjer mi bodo odstranili tretjino nožnice, del črevesja, obstaja možnost, da dobim vrečko, in še polno drugih zapletov.
Torej, dobila sem datum za operacijo. Takrat sem že začela hoditi na delavnice osebnega razvoja in manualne terapije, ki so mi zelo pomagale pri bolečinah. Vedela sem, da verjetno ne bom imela otrok, a tega mi ni bilo težko sprejeti. Tako sem si vedno želela kakšnega posvojiti. Tudi partner se je strinjal. Bolj me je bilo strah operacije in življenja po njej, saj sem bila stara le 25 let. Malo pred operacijo sem prosila za čudež; če se da kaj zgoditi, naj se zgodi še pred operacijo. In res se je začelo dogajati … Najprej so mi prestavili datum za operacijo, nato pa sem nepričakovano in nenačrtovano zanosila.
Sprva me je bilo strah, kako bosta s tako veliko endometriozo potekala nosečnost in porod. Vendar se je izkazalo, da me je čakalo eno najlepših obdobij mojega življenja. Nobenih zapletov, bolečin, česarkoli … Za porod smo se odločili, da bom imela carski rez ‒ povsem iz preventive in po priporočilu ginekologinje. Po porodu sem še dolgo dojila, menstruacija se je sicer vmes vrnila, a do pred kratkim ni povzročala težav. Ker bi bila operacija preveč kompleksna in z možnostmi zapletov, bolečin in težav pa ni veliko, sva se z ginekologinjo odločili, da bom začela jemati kontracepcijske tablete, ki zavirajo razvoj endometrioze. In ko bom želela, bom lahko poskusila zanositi še enkrat.
Že odkar sem izvedela za endometriozo in za to, da mi zahodna medicina ne more dati vseh odgovorov, sem začela raziskovati alternativne načine (samo)zdravljenja. Endometrioze danes ne vidim več kot nekaj, proti čemur se borim. Je del mene, mojega telesa. Če bi jo sovražila, bi sovražila samo sebe. Namesto tega sem jo sprejela in ji pošiljam ljubezen. Verjamem, da ko bom pripravljena, da ko je ne bom več potrebovala, bo iz telesa odšla (tako ali drugače). In neizmerno sem hvaležna, da se je zgodila. Prinesla mi je novo radost v življenje, dala mi je otroka, zaradi nje sem se začela poglabljati vase in tako ugotovila, kdo sem, kaj hočem in kaj je moja pot.
In ni me več strah. Vem, da se bo vse, kar se mora zgoditi, tudi zgodilo. Na meni pa je, ali bom to sprejela z žalostjo, strahom, jezo ali pa s sprejemanjem in ljubeznijo.
Kar bo, pač bo. Que sera, sera.
Zelo sem hvaležna staršem, partnerju in prijateljicam za vso podporo. Še posebej mami, ki mi daje pozitiven zgled, kako sprejeti in živeti z boleznijo.
