Od nekdaj sem bila radovedne narave. Ne le, da sem želela vse vedeti, želela sem vse razumeti, priti zadevi do dna in jo logično povezati. Seveda so moja najstniška leta pripomogla k nekolikšni brezbrižnosti za marsikatero področje, pa vendar ‒ ko se v nekaj poglobim, to resnično »preseciram«. Nekateri pravijo, da je to slabo, saj posledično veliko energije posvetim številnim ne tako pomembnim stvarem, spet drugi, da je dobro, saj si s tem utrdim razumevanje in stvari z lahkoto povezujem na globlji ravni. Kakorkoli že, moja narava je radovedna, in prav ta mi je pomagala priti do današnje samozavesti.
Ime mi je Branka in stara sem 21 let, študiram management in zelo rada kuham, vrtnarim, svetujem in raziskujem. Pred endometriozo se nisem kaj dosti ukvarjala z zdravstvom, če ne štejem oskrbovanja ran in poškodb, pa vendar sem imela neko osnovno podlago in zanimanje kot posledica poklica moje mame, ki je medicinska sestra. Za menoj so dve operaciji endometrioze in ogromno različnih borb, s katerimi sem se bolj ali manj uspešno spopadla … Pa vendar, pojdimo od začetka.
Vstop v polnoletnost
Kot vsak najstnik sem se tudi sama zelo veselila polnoletnosti, predvsem zabave in novih možnosti, malo manj pa tudi odgovornosti in novih izzivov samostojnosti. Imela sem popoln načrt za zabavo, kjer bi z bližnjimi proslavila ta prehod … Dokler nisem teden pred rojstnim dnem začutila močne bolečine na desni strani trebuha, pod rebri. Ker se bolečina ni umirila, me je mami odpeljala na urgenco, da pogledajo, kaj se dogaja. Postavili so sum na ledvične kamne, me z infuzijo odrešili bolečin in poslali domov, z napotitvijo k osebni zdravnici. Pristala sem na vseh možnih pregledih trebuha pa tudi želodca in črevesja, vendar je bilo vse bp. Ko je osnovnih pregledov zmanjkalo, težave niso bile več resnične, saj sem popolnoma premlada za kakšno resno diagnozo in me ne more tako močno boleti. Pa vendar sem imela čedalje več bolečin in te so se pojavile zjutraj in trajale tudi do popoldneva. Takšne bolečine, da posledično nisem mogla niti vstati iz postelje, saj me je bolelo od sramne kosti pa do prsi. Kadar sem se zbudila v takšnem stanju, je šola odpadla, in tako sem kar veliko manjkala. Osebna zdravnica je začela dvomiti o mojih bolečinah in vse to pripisala želji po manjkanju v šoli. Bila sem v četrtem letniku ekonomske gimnazije in v tistem letu me je čakala matura. Želela sem si druženja, zabav in normalnega življenja, dobila pa sem napotnice, preglede in očitke. Pa vendar sem se v ordinaciji nenehno prerekala za recept za protibolečinske tablete ali pa opravičilo za telesno dejavnost, ki je meni bolečino le poslabšala.
Vse v glavi
Ko sem pospešeno začela obiskovati razne zdravnike, so bila mnenja bližnjih o mojem stanju zelo različna. Največ razumevanja sem prejela od sestre in mame, saj sem v tistem času živela z njima. Bili sta priča mojim bolečinam in moji zaupnici glede težav. Poslušali sta me in mi verjeli na besedo, česar pa za preostale ne morem ravno trditi. Poleg njiju je v moje težave verjel in me podpiral le še moj fant. Bilo je veliko očitkov, da zaradi moje radovednosti in posledično tudi čustvene vpletenosti v vsako malenkost preprosto telo opozarja, da potrebujem pavzo ‒ in ta pavza naj bi bila zdravljenje v psihiatrični obravnavi. Vedela sem, da veliko dogodkov name morda vpliva precej močneje kot na druge, pa vendar mi je poznavanje vseh malenkosti koristilo, saj sem tip človeka, ki želi imeti stvari razčiščene, in tega ne morem doseči brez vseh dejstev na pladnju. Bila sem prepričana, da je vzrok za bolečino nekje drugje, saj sem bila mentalno zelo prisebna in trdno prepričana, da obstaja fizični dokaz za moje bolečine. Tudi osebna zdravnica je začela težave pripisovati čustvenim najstniškim težavam, a sama sem vedela, da ni tako. Šola mi nikoli ni delala pretiranih težav, kljub ogromni odsotnosti sem četrti letnik opravila s prav dobrim uspehom, maturo pa sem opravila nad pričakovanji. Ko sem vztrajala, da je težava nekje drugje, me je brez drugih idej očitno skeptična poslala še na pregled h ginekologu, če je morda težava na tem področju.
Ginekološki pregled
Strah vsake mlade ženske je prvi obisk ginekologa. Spomnim se, ko sem se stalno jezila, zakaj moramo punce redno hoditi na te neprijetne preglede in imeti ginekologa. Svoj prvi pregled sem opravila pred vsemi težavami in kot se mi je zdelo normalno, sem se dogovorila za uporabo kontracepcijskih tablet (KT) za zaščito. Spomnim se, da sem veliko slišala o KT in o možnih težavah, ki jih prinašajo, a nikakor te informacije niso bile tako močne, da bi me od izbire odvrnile. Vedno sem slišala končni stavek, češ da so bile včasih nevarne, danes pa je nevarnost res minimalna ‒ no, temu danes iz več razlogov ne verjamem več. Skratka, po neuspelih obiskih zdravnice sem obiskala ginekologa, kjer sem bila v naslednjih nekaj mesecih zelo pogosto ‒ prepogosto za 18-letnico. V treh do štirih mesecih sem bila trikrat na ultrazvoku in ta ni prikazal (skoraj) nič, kar bi lahko pripomoglo k ugotovitvi vzroka težav, razen nepojasnjene proste tekočine. Kar je v meni zbudilo sum, je bilo poročilo ginekologa ob vsakem ultrazvoku, da je ovulacija na levem jajčniku, kar pa za tri zaporedne mesece ni logično. Ker vzroka ni bilo, je moj ginekolog posumil na endo … In mi predlagal, da se bova, če se bolečina do novega leta ne bo umirila, dogovorila za diagnostično laparoskopijo. Ko sem odšla iz ambulante, sem imela polno glavo vsega, nisem pa poznala izraza, ki ga je uporabil za možno diagnozo: endo-nekaj. Doma seveda nisem našla primerne razlage, sem pa želela izvedeti več. Ko sem obiskala osebno zdravnico, sem ji povedala dogovorjeno in da ginekolog sumi nekaj na end… endo… ‒ takrat sem ujela in si zapomnila ta dolg zapleten izraz ENDOMETRIOZA. Še vedno sem premlevala ime, ko sem zaslišala besedo neplodnost in težave ‒ čakaj … Kaj?! To je bil velik šok, od katerega se nisem pomirila še nekaj dni. Doma sem začela mrzlično prebirati članke, iskati informacije in kar je najbolj bolelo ‒ prav vse težave so bile v mojem primeru prisotne in zadeva je bila kar očitna.
Bolečina ima ime
Ker se težave niso kaj dosti izboljšale, sem, poučena o operaciji in možni diagnozi, obiskala ginekologa in se dogovorila za operacijo. Ni bilo lahko, vendar se je stanje slabšalo in nujno je bilo najti vzrok. Operacije sem se na smrt bala. Ko je prišel dan D, sem bila prestrašena in hkrati vznemirjena v prepričanju, da bom končno izvedela, kaj se dogaja, in upala sem, da si nisem vsega skupaj res izmislila sama. Po operaciji sem dobila potrditev endometrioze in svet se mi je sestavil in sesul obenem. Nepopisljivo grozen občutek je, ko se nekako veseliš diagnoze, saj končno nekdo potrdi, da je nekaj resnično narobe in da je bolečina resnična. Diagnoza pa je slaba, grozna in s seboj prinese marsikaj ‒ tudi možnost za meni najhujšo, neplodnost. Sem ena tistih »srečnic«, ki se jim fizično bolezen pojavlja minimalno, bolečine pa so nevzdržne. Že takrat sem spoznala vrsto mitov in napačnih prepričanj, ki spremljajo to bolezen (čim prej zanosi, češ, ne zavlečuj, nosečnost ozdravi endo, kontracepcijske tablete so super zdravilo …). Ker sem se o stanju temeljito poučila, so me takšne izjave jezile, saj niso imele nikakršne podlage. Začela sem endodieto, začela sem raziskovati, se učiti in iskati rešitve po poti uradne medicine in alternative. Poslušala sem le sebe in svoje telo ter si pomagala po najboljših možnih poteh. Zaradi želje po otroku nisem želela s kontracepcijskimi tabletami še dodatno ogroziti zanositve, saj sintetični hormoni verjetno našemu naravnemu ciklusu ne delajo ravno super usluge. Zato sem pol leta po operaciji končala z vsemi hormoni in prepustila telesu, da ubere svojo pot. Dve leti pozneje sem bila na vnovični operaciji, težave so bile občutno bolj obširne, stanje pa nič kaj rožnato.
Upam, da me naslednja operacija ne bo doletela še nekaj let in da se težave ne bodo več stopnjevale s potenco. Veseli me, da imam že od začetka ob sebi partnerja, ki me posluša, razume in podpira skozi vse borbe. Je tudi človek, s katerim si želim ustvariti družino in skupaj vzgajati otroke. Bala sem se, da mi bo zaradi endometrioze to veselje odvzeto, saj statistika ni ravno obetavna, pa vendar sem upala in verjela, da bova tudi midva imela možnost doživeti vse to. Večkrat sta naju nova menstruacija ali negativen test razočarala, a se nisva vdala. Verjela sva v to, da bo pravi čas prišel. Z veseljem sem nekaj mesecev po drugi operaciji ugotovila, da mi je uspelo naravno zanositi, in konec aprila pričakujeva najinega prvega otroka. Ne vem, kaj me čaka v prihodnosti, vendar si želim, da bom imela čim manj težav in da bom lahko čim bolj polno zaživela družinsko življenje.
Življenje po diagnozi
Endo mi je vzela ogromno smeha, veselja, spontane zabave in načrtovanja, saj nikakor ne morem vedeti, kakšen bo jutrišnji dan, kaj šele dan zatem. Pa vendar me je ogromno naučila in s to izkušnjo sem postala močnejša in bolj ozaveščena ‒ čeprav nas še mediji naslavljajo kot neprištevne, notranje prizadete ženske, ki nimajo hrbtenice ‒ s tem se ne strinjam in tega ne sprejmem. Ženske so bile skozi zgodovino stalno zatirane zaradi čustvene neprištevnosti in čas je, da temu naredimo konec. Ker v Sloveniji nisem našla skupnosti z endoženskami, sem ustanovila podporno skupino Endometrioza-soba razumevanja, kjer želim z ženskami deliti pridobljeno znanje, izkušnje in informacije s svetovnega spleta. Prav tako si tam med seboj pomagamo in se podpiramo, česar v družbi pogosto primanjkuje. Z ustanovitvijo društva pa sem se zavezala, da bom aktivno sodelovala na področju ozaveščanja o endometriozi in pomagala vsem ženskam, potrebnim pomoči.
Naj povem, da me je delo s čudovitimi ženskami napolnilo z energijo za nadaljnje delo. Želim si, da bi ljudje poznali stisko žensk oziroma jo jemali resno. Želim si, da se ženske samostojno poučijo o bolezni in izberejo najboljšo rešitev. Želim si, da bi se ženske nehale obtoževati za vse križe in težave, na katere velikokrat same ne morejo vplivati. Želim si, da postanemo še glasnejše in dosežemo razumevanje ter priznavanje endometrioze kot resnega in kompleksnega stanja, kar tudi je. Želim si, da endometrioza postane v družbi znana, prepoznana ter primerno obravnavana na službenem in osebnem področju vsake posameznice. Želim si boljši jutri za nove generacije žensk z endo.
