Lea

Vedno sem imela boleče menstruacije. Tako boleče, da včasih nisem mogla vstati iz postelje. A dolgo sem verjela, da je to nekaj normalnega. Da pač mora boleti. Da moram zdržati. Tudi ko protibolečinske tablete niso pomagale. 18. oktobra, pri 18 letih, se je moje življenje nenadoma spremenilo. Kar sem sprva mislila, da je še ena “navadna” menstruacija, se je spremenilo v intenzivno krvavenje, ki me je prestrašilo. Odšla sem na urgenco.
Tam so mi odkrili čokoladno cisto na levem jajčniku, veliko 6,5 x 7,5 cm.
Novembra je sledila operacija. Takrat sem prvič zares slišala diagnozo: endometrioza, 4. stopnje. Med posegom so morali oskrbeti tudi dele črevesja in želodca.
Takrat se je začelo novo poglavje mojega življenja.
Danes živim s strogo hormonsko terapijo. Postopoma sem začela prilagajati tudi svojo prehrano, čeprav vem, da še zdaleč ni popolna. Učim se. Vsak dan znova.
Naučila sem se živeti s to boleznijo.
Hkrati pa sem neizmerno hvaležna, da sem diagnozo dobila relativno zgodaj. Da sem končno dobila odgovore na vprašanja iz srednje šole — na vse tiste dni, ko sem si očitala, ker nisem zmogla na druženja, ker sem odpovedovala načrte, ker me je telo ustavilo.
Diagnoza je prinesla olajšanje. A tudi težo.
Spremenila je moj pogled nase. Mojo samopodobo. Moje razumevanje lastnega telesa.
Danes vem, da bolečina ni nekaj, kar bi morali sprejeti kot “normalno”. In vem, kako pomembno je, da o tem govorimo.