Hvaležnica

Začelo se je pri 20ih, ko sem prenehala z jemanjem tabletk, za katere je bil razlog jemanja zmanjšanje bolečin med menstruacijo ter uravnava ciklusa. Jemala sem jih 6 let približno, in potem sem rekla dovolj. Čez par mesecev se mi je pojavila bolečina v predelu jajčnikov, ki je postala konstantna, vsakdanja, 24h/dan. Bila sem pri ginekologu in mu razložila za bolečine. Naredil mi je UZ in češ “Z vami je vse vredu,” namigoval, da dramatiziram za nič. Čez nekaj dni sem pristala na urgenci zaradi bolečin v trebuhu. Moj osebni zdravnik se je odločil za magnetno resonancno, zaradi trebuha, črevesja. Magnetna pa je pokazala, da je vse vredu s črevesjem, ni pa vredu z jajčniki. Endometrioza oz. po besedah takratnega ginekologa: “Ciste, ki bojo same popokale.” Ok bo minilo, si rečem, nadaljujem z življenjem in počasi sva s fantom po dveh letih zveze začela razmišljati o družini. Bila je nedelja popoldan, ko sva imela spolne odnose in po koncu sem začela nenormalno krvaveti in od bolečin sem skoraj omedlela. Takoj sva se odpravila na urgenco, kjer so me zadržali za tri dni in mi govorili, da je vse ok z mano. Samo prvi dan sem prejela terapijo s protibolečinsko infuzijo, ampak me niso spustili domov. Zelo sem se razjezila in k sreči smo imeli takrat še zaposleno (sedaj je v pokoju) družinsko prijateljico, ki je delala v porodnišnici. Na žalost oz. srečo sem tako, izključno, zaradi preko vez še naslednji dan pristala na operacijski mizi. Endometrioza, pooooolno razraščenega tkiva, “čokoladnih” cist (to so največje smeti, stara menstrualna kri). Po operaciji sem menjala ginekologa, ki ga imam še dan danes in je angel, ki mi je vedno stal ob strani in me podpiral. Ker je bila moja prihodnost za zanositev po naravni poti, negotova, sva se s partnerjem odločila za postopek z umetno zanositvijo-ivf. Zelo hitro sem prišla na vrsto in tako nama je uspelo v prvem poskusu zanositi in brez posebnosti v nosečnosti sem pri 26ih letih prvič postala zeloooo hvaležna mama, fantku. Vse je bilo super in moje življenje brez bolečin, do nekega dne, ko so se bolečine iznenada vrnile nazaj v moj vsak dan. Ker sem imel še zmrznjenčke, sva se na predlog ginekologinje odločila za čimprejšno zanositev, ki pa je seveda ni in ni bilo. Trikrat sem šla na vstavitev, vendar se noben zarodek ni prijel in sem splavila po parih dneh po vstavitvi. To so bili dnevi, ki so bili zame najbolj težki v mojem življenju, psihično ter fizično. Ker pa je bila volja močnejša od žalosti in obupa, sem se odločila za nov postopek. Za to sem potrebovala zelo veliko poguma, ker je bila zame punkcija – če primerjam s porodom in vsemi endometrioznimi bolečinami – najhujša, kar sem jo kdaj doživela! Ampak želja po otroku je bila hujša od spominov in bolečine. Zaradi neuspelih poskusov, sem prosila ginekologinjo, če bi šla lahko ponovno na laparoskopijo, da me očistijo, saj očitno endometrioza spet ovira zarodku, da se prime na zdravo tkivo. Strinjala se je z menoj, me operirala in ko sem se zbudila po operaciji je rekla: “Žal mi je, zelo je bilo grdo, gnilo, morala sem pobrati oba jajcevoda ven, pa tudi na črevesju sem opazila nekaj lezij, ampak sem pustila zaenkrat tako in nisem tikala, ker ni bilo sporno!” … sanje o zanositvi po naravni poti so takrat dokončno izginile. Ni me hudo potrlo, ker sem vedela, da grem kljub manjkajočim jajčnikom lahko spet na ivf. Ko sem šla na punkcijo, sem imela v kartonu z rdečo napisano, da me morajo dati pod anestezijo, ker sem rekla, da ne bom preživela ponovne bolečine med punkcijo. Bilo je vse vredu in že po prvi vstavitvi sem po dooooolgem času spet zagledala svoj plusek in bila srečna do neba!!!! Nosečnost v drugo je bila popolno nasprotje; prve tri mesece sem prebruhala in prespala, izgubila 5kg in pristala na infuziji zaradi dehidracije. Potem do konca nosečnosti, sem nekako prebrodila mesece. Sam porod je bil še lepši od prvega, zelo poseben, kratek, čustven in nepozabna vsaka minuto. Še posebej pa je bil zabaven saj sem se odločila za “smejalni plin” – naj povem, da zaradi visoke tolerance do bolečin sem oba poroda preživela brez epiduralne. Imam dva otroka, ki sta vesela, živahna in predvsem zdrava, kar mi je najbolj pomembno. Kar pa se tiče mojega zdravja pa… dogovorili smo se, ko odrodim, da me bojo dali na hormonsko terpijo, ki je enaka umetni menopavzi pa se nekako izogibam temu že več kot dve leti. Da potrkam, nimam več bolečin zaradi endometrioze oz. mogoče sem se čisto navadila živet že z njimi in raje živim z endometriozo, kot pa naslednjih 20 let živet spet na tabletkah.

Lep pozdrav,
Hvaležnica