Anika

Endometrioza je spremenila vrednote na bolje. To je moja misel, ki ma danes spremlja, saj jo vidim v bolj pozitivni luči. Čeprav sem imela razne simptome že od najstništva, mi endometrioza ni zares povzročala večjih težav, dokler ni endometriom na jajčniku postal res velik (toliko da me je bolel križ) in je bila potrebna operacija. Izkazalo se, da je endometrioza v resnici še bolj razširjena. Za nekaj časa me je preplavila žalost in strah pred prihodnostjo. Bereš same žalostne zgodbe, v bolnici poslušaš zgodbe sobork z grdimi izkušnjami in nehote začenjaš padati v luknjo zlobnih “kaj pa če” misli. Čez nekaj časa sem se odločila, da se ne bom vdala vnaprej. Da pa morda življenje le opozarja, da neham čakati, da bo vse popolno v smislu popolne službe, popolnega doma ipd. Želela sem si otrok, ampak lepo po vrstnem redu, “ko bo čas pravi”. Odločila sem se, da si vzamem tri mesece premora in poskusim z nosečnostjo, da ne bom rabila na ponovno operacijo. Čeprav sem bila optimistična priznam, da so me razjedale misli v smislu “endometrioza pogosto prinese neplodnost”, ampak glej ga zlomka, uspelo v prvem poskusu. Ti zlobni “kaj pa če” so mi sicer nagajli tudi po tem, ko sem prebrala, da je pri ženskah z endometriozo večja verjetnost za izvenmaternično nosečnost in podobno. Ampak vedno se skušam opomniti, da tudi če nekaj velja za večino, to ne pomeni, da bo tako pri meni. In da ne pomaga, da si primerjaš ali stalno bereš, kaj vse gre lahko narobe. Brez endometrioze bi jaz še naprej čakala, da bodo vse kockice na svojem mestu in s starostjo bi morda naletela na druge težave in nikoli ne bi prišla do te točke. Zdaj pa pod srcem nosim tisto, kar sem si vedno želela, in zaradi tega bom v endometriozi vedno videla nekaj pozitivnega. Tudi ostalim želim pogum in naj vam bo endometrioza spodbuda, da posegate po tistem, kar želite, takrat, ko še lahko.