Simona

Vse se je začelo, ko sem bila stara 22 let. Takrat nisem ničesar vedela o endometriozi, tudi vašega društva še ni bilo. O menstrualni bolečini mi ni bilo prijetno govoriti. Bilo me je sram. Še bolj sram pa me je bilo govoriti o spolnem odnosu in bolečini, ki se je pojavljala med tem. S prijateljicami smo se o spolnosti pogovarjale le kako je fajn, pa kateri fant nam je všeč. Tudi kontracepcija je bila za marsikatero tabu tema. Na pregledu pri ginekologinji sem le zbrala pogum in ji omenila svoje težave. Po nekaj kratkih vprašanjih in neuporabnem nasvetu me je na hitro odslovila, češ, da ni nič narobe, da samo nisem samozavestna dovolj. Moje težave so se iz leto v leto stopnjevale. Bolečine so bile vse hujše, menstruacije vse daljše. Krvavela sem sprva po deset dni skupaj, potem tudi po dva tedna. Šele po dolgem času, večkratnih obiskih urgence in dvo mesečnem krvavenju, so me le ustrezno pregledali. Sledila je operacija, a bili so že prepozni. Če bi prej ukrepali in če bi me začeli resno obravnavati že prej, ne bi izgubila enega jajčnika. Res menim, da bi morali o tej bolezni več govoriti. Hvala vam, da dajete glas našim neslišanim zgodbam!