Pozdravljeni,
takoj ko sem opazila vaš poziv, naj opišemo zgodbo o neplodnosti in endometriozi, sem se odločila, da delim tudi svojo. Ko se je moj boj z endometriozo končal z dojenčkom v naročju, sem se namreč zavezala, da bom čim večkrat delila najino pot. Zakaj? Ker sem sama brskala in brskala po spletu, da bi našla čim več zgodb, ki bi mi dale upanje. In ni se jih trlo.
Takole je bilo:
Tako kot smo vsi, sva bila tudi midva sveto prepričana, da pri nama pa res ne bo nikakršnih težav s plodnostjo. Zakaj le? Leta so bila na najini strani (jaz 23, on 30), bila sva aktivna, dokaj zdravo sva se prehranjevala. Cigaretnega dima sva se ogibala v širokem loku, menstruacije sem imela redne brez kontracepcijskih tablet … Vsake toliko se mi je v misli pritihotapila občasna bolečina pri spolnih odnosih, vendar sem jo hitro potlačila. »Pa saj to ni nič. Gotovo nimam endowhatever (?!). Pa saj sploh nimam bolečih menstruacij,« sem si govorila, ko mi je ginekologinja na rednem pregledu ob omembi bolečin pri spolnih odnosih v roke porinila letak o bolezni, katere ime se mi je v spomin vtisnilo šele čez nekaj mesecev.
Pa je minil prvi mesec (nikoli v življenju nisem bila bolj prepričana, da sem noseča, kot takrat) pa drugi in tretji (hej, kaj pa tisto: V tretje gre rado?!) in po sedmih mesecih neuspeha sem se spet napotila h ginekologinji. Zaradi suma na endometriozo mi je namreč svetovala, naj se v primeru neuspeha oglasim prej kot po enem letu. Še danes sem ji hvaležna, da mi je skrajšala muke vsakomesečnega odštevanja dni do nepričakovane menstruacije, opazovanja vsake najmanjše spremembe na telesu in razočaranja, ko dveh črtic ni in ni bilo. Dobila sem napotnico za neplodnostno ambulanto v Ljubljani. Tja sem šla povsem neobremenjeno, še vedno sveto prepričana, da je z nama vse O. K. S partnerjem je bilo, mene pa je doletel šok. Na ultrazvoku sta bili opazni dve večji endometriotični cisti. Ginekologinja mi je svetovala operacijo. Gre za nezahteven poseg, pri katerem so mi odstranili obe večji cisti, nekaj zarastlin ter nekaj čokoladnih cist. Naročeno mi je bilo, naj s spolnimi odnosi počakam en cikel, potem pa novim zmagam naproti. Navodil sva se držala, moje menstruacije pa kar ni in ni bilo. Seveda sem najprej pomislila, da je prišlo do kake hormonske zmede zaradi operacije. Po kakšnem tednu čakanja pa sem le naredila test, na katerem sta se končno (po enem letu) pokazali najlepši črtici. Na izvidih po operaciji je bilo zabeleženo, da bom v kratkem ovulirala, kar pomeni, da je ena semenčica potrpežljivo čakala na pravi trenutek, da se vgnezdi. Sliši se neverjetno, resnica pa je takšna, da nama že tri leta dneve bogati najin fantek.
Pol leta po njegovem rojstvu sva se s partnerjem odločila, da bova spet poskusila. Malo sva pohitela, ker nisva želela, da bi se endometrioza ponovila. Po enem letu neuspehov sem sredi cikla začela krvaveti, kar je trajalo več dni. Izkazalo se je, da sem bila zunajmaternično noseča več kot 10 tednov, česar nisem vedela, ker nisem imela tipičnih bolečin, krvavitev pa sem zamenjala za menstruacijo. Močno poškodovan jajcevod so mi laparoskopsko odstranili. Sumili so, da je tako uničen zaradi endometrioze, zato so mi po operaciji svetovali, naj se naročim na pregled prehodnosti preostalega jajcevoda. S pregledom sem kar odlašala in odlašala. Po treh mesecih pa sem se vendarle odpravila po napotnico k osebni ginekologinji. No, nisem je »unovčila«, ker me je prehitel pozitiven test. ?
Oba s partnerjem sva vesela in hvaležna, da imava možnost biti starša dvema čudovitima in zdravima otrokoma. Vesela bova, če se nama bo pridružil še kakšen. Zavedam se in res sem globoko hvaležna, da v najinem primeru pot do starševstva ni bila tako dolga. Vem, da obstaja milijon zgodb, ki so trajale dlje in ki se niso tako srečno končale. Najino sem napisala zato, ker sem točno tako iskala, ko sem izvedela za diagnozo. Po končani prvi nosečnosti pa sem si prisegla, da jo bom delila vsakič, ko bom videla, da kdo sprašuje o endometriozi, da bi paru vlila nekaj upanja in poguma.
Simona
