Ona.

Spremlja me že od najstništva. Ona ‒ bolečina. Od nekdaj imam boleče menstruacije. Diagnoza endometrioza. Nekoč sem jo sovražila in nato ugotovila, da posledično sovražim samo sebe. Zdaj nanjo gledam pozitivno, čeprav je kdaj res naporno. A če je ne bi sprejela, bi to pomenilo, da ne sprejmem sebe. Tu je z razlogom. Vsakič poiščem pozitivne razloge ali vsaj enega. Prav tako vsakič iščem načine, da me ne bi bolelo – na čim bolj naraven način.

Veliko žensk se sooča s to bolečino. Potrebujemo podporo, nežnost, pogumnega partnerja in veliko objemov. Pogosto potrebujemo dan ali več dni počitka, včasih želimo biti med bolečino čisto same. Ne pomagajo solze in stokanje. Nihče nam v teh trenutkih ne more pomagati – lahko je samo tu, kot objem.

Bolečina me je veliko naučila: ljubiti, odpustiti, vztrajati, spustiti. Zdaj se tudi lažje prepustim. Življenje je lepo. Polno izzivov. Tudi ona me pogosto izzove.

Ko me izzove ona:

• se ustavim,
• vzamem si čas za sprostitev,
• prikradejo se spomini, tisti lepši,
• po glavi mi začne krožiti nešteto misli,
• je trenutek za odpuščanje,
• postanem občutljiva in to sprejmem z vsem srcem,
• pritečejo mi solze ‒ tekočina, ki umiva oči,
• objamem se,
• zdaj lahko dobim še več objemov in jih sprejmem,
• in normalno je, če povem, da se počutim grozno!,
• vse počnem počasneje,
• vse bo počakalo,
• reči in ljudje, ki ne bodo počakali, jim bom pomahala,
• zdaj lahko pomislim na vse tiste, ki jih ne želim več v življenju, in jim v mislih pošljem ljubezen,
• negujem svoje telo,
• začnem jesti bolj zdravo,
• privoščim si več spanja,
• ne počnem nič oziroma opazujem strop in vseh 50 odtenkov bele,
• zapišem v dnevnik, kako se počutim, ne da bi obsojala občutke,
• med počitkom spoštujem bolečino in omejitve in vem, da bom kmalu spet tekla in imela prakso joge,
• z zaprtimi očmi si predstavljam jaso sredi gozda zgodaj zjutraj,
• čas je za počasen, umirjen in čuten ples, morda samo v mislih,
• sprejmem ljubezen,
• dovolim si zaljubiti se in odpreti srce,
• spustim stvari, nad katerimi nimam nadzora,
• poslušam nežno glasbo, morda blues,
• je čas za čaj,
• je čas za kavo,
• objamem svoje družinske člane,
• objamem svojega očeta, ki je v nebesih in ga pogosto čutim kje blizu,
• hvaležna sem, da sem živa, da mi bije srce,
• z izdihom sprostim bolečino in vse, česar ne potrebujem,
• povem ljudem, kako se počutim, in če kdo ne želi slišati ali sprejeti, pa kaj,
• ljudje, ki so ob meni, so pogumni, sočutni, ne delijo nasvetov, kako naj živim,
• moje telo je najbolj čudovito orodje, ki sem ga dobila v dar,
• ko sprostim jezo, se počutim bolje,
• ljubezen do sebe je najmočnejše zdravilo,
• zapišem svoje sanje,
• igram se z različnimi vonji,
• naredim si seznam prihodnjih popotovanj,
• diham v tisti del telesa, kjer se nahaja bolečina,
• prosim za pomoč,
• počutim se varno,
• vem, da nisem ta bolečina.

Avtorica teksta: Simona Glavan, učiteljica joge, vaditeljica športne rekreacije in zdrave vadbe.