»VSE JE PSIHA«
Rada bi vam predstavila svojo zgodbo, s katero se spopadam že dobrih 10 let. Sem mlado dekle, ki ljubi naravo, glasbo, in rada opravljam svoj poklic. Po poklicu sem medicinska sestra. S svojo boleznijo se spopadam že dobrih 10 let vse od prve boleče menstruacije.
Prvo menstruacijo sem dobila pri 12 letih, o tem mi žal ni nihče razložil, kako in kaj, edini vir je bil internet. Tudi starši me niso poučili o tem, saj sem bila otrok ločenih staršev. Starši so se ločili pri mojih 10 letih. Vse od prve menstruacije sem se spopadala z bolečinami v trebuhu, krči, bruhanjem, vrtoglavicami, zelo močnimi krvavitvami, obiski pri zdravniku in ginekologu so bili taki, da so me kar hitro odslovili, da je to normalno in da je vse psiha. Vsi so mislili, da me, ker sem otrok ločenih staršev, muči psiha … In vedno sem od tod odšla praznih rok, želela pa sem si in potiho prosila, da me le kdo usliši … Ko sem začela hoditi v srednjo šolo, smo imeli predmet nega žena in se tam vse naučili o menstruaciji, porodu … Šele takrat sem prav razumela, kako poteka menstrualni cikel, kaj je menstruacija … Še vedno sem skoraj vsak mesec obiskovala ginekologinjo in ji tožila o bolečinah, naredila je UZ in vedno je bil odgovor: vse je bp, to je normalno, te bolečine so normalne, to je psiha … Glede na to, da sem obiskovala srednjo zdravstveno šolo in smo se o tem učili, sem tudi veliko »pogooglala«, si prebrala vse članke o tem in sledila napisu endometrioza. Vse o tem sem si prebrala in naslednjič, ko sem obiskala ginekologinjo, sem jo vprašala o tem, vendar sem spet slišala odgovor nič ti ni, ni možno, da jo imaš. Bolečine so bile vsak mesec hujše, vse do mojih rosnih 21 let, ko me je le uslišala ena izmed ginekologinj, naredila UZ in predlagala laparoskopijo … Seveda mi ni bilo vseeno, vendar sem se strinjala, ker sem si želela, da se ta nočna mora konča. Po sami operaciji je bilo malo bolje, vendar so se čez dobra 3 leta pojavile enake težave, obiskala sem svojo ginekologinjo in predpisala mi je hormonsko terapijo. Začela sem jemati tablete vsak dan zjutraj in zvečer, po pol leta jemanja stanje ni bilo v redu, še vedno bolečine, vedno, ko sem prišla, je bil odgovor: uboga ste, najbolje bi bilo, da zanosite … Pri 24 letih z neredno službo, služba na pogodbo, živela sem v enosobnem stanovanju, partner neresen oziroma ne zrel za otroka … Tudi podpiral me ni in stal ob strani ob teh bolečinah, skratka nisem si predstavljala, da bi zanosila, ker nekako si svojemu otroku želim nekaj ponuditi, ne želim, da otroštvo pretrpi tako, kot sem ga jaz …
Potem sem veliko začela brati knjige, začela sem delati premike, kar naenkrat sem se odločila, da spremenim svoje življenje, končala sem dolgotrajno zvezo, se preselila v drugo stanovanje in uživala vsak dan posebej, hodila v službo in se ukvarjala s športom. Kar potiho si želiš, da spoznaš partnerja, nekoga, ki bi ti stal ob strani, da nisi sam ob teh mukah. In tudi sem, za kar sem mu zelo hvaležna.
Ob vsaki menstruaciji sem imela še vedno težave. Zadnje leto in pol so bile čedalje hujše, obiskovala sem ginekologinjo, urgenco, seveda sem bila tudi poslana v Ljubljano na Dnevni center za endometriozo, tam so me pregledali, spet sem dobila hormonsko terapijo, kljub težavam, ki sem jih imela, in stranskim učinkom sem se potrudila, da bi terapijo jemala do konca, tudi s pomočjo partnerja, ki mi stoji ob strani. Vendar ni šlo, kljub hormonski terapiji, ki naj bi pomagala, so bile težave iste, začela sem zapadati v depresijo. Prenehala sem zdravljenje, to sem tudi povedala na vnovični kontroli v Ljubljani, in odgovor ginekologinje je bil: najprej pojdite k psihiatru pozdravit depresijo, nato bomo zdravili endometriozo. Zelo sem bila razočarana.
Nato sem se odločila, da v našem kraju samoplačniško obiščem ginekološko ambulanto, kjer sem si želela le pomoči. Še isti dan sem bila pregledana, ginekologinja je bila zgrožena, da so me toliko let pošiljali od vrat do vrat. Ni vse depresija, psiha … Naročila me je na operacijo, ki jo bom imela v naslednjih dneh. Močno upam, da se bodo moje bolečine končno umirile in da bom lahko tudi zanosila, si ustvarila družino. Pa tudi, če ne zanosim, si želim le mirno življenje brez muk in bolečin.
