Imela sem diagnosticirano endometriozo na terciarni ravni in ko sem videla, da mi zdravljenje s hormonskimi zdravili (poleg že od prej redne psihiatr. terapije) ne pomaga, sem sprejela zelo težko odločitev v svojem življenju – odstranitev maternice. Spomnim pa se, da sem že kakih deset let pred tem začela opažati, da nekaj ne more biti v redu, da ne govorim o težavah že od prve menstruacije naprej in pozneje, ko sem bila pri devetnajstih letih odpravljena z receptom za hormonske tabletke, brez kakršne koli dodatne razlage, no, deset let nazaj pa sem želela govoriti z ginekologinjo o tem, da se mi zdi, da imam endometriozo, in me je med. sestra odpravila samo z besedami, “Za to si pa še premlada!” Dvomim, da se je v tistem trenutku sploh zavedala, koliko let imam. Žal mi je samo, da sem se kljub svojim letom bala vztrajati, pravzaprav me je bilo sram, ker me je s temi besedami odpravila pred drugimi pacientkami, da bi se najraje ugreznila v zemljo takrat.
Prosim, dekleta in žene, ne pustite se kar odpraviti, ko začutite, da z vašim telesom nekaj ni v redu. Največkrat ni samo občutek. Zaupajte svojim občutkom!