Že vrsto let živim z boleznijo, ki je moje življenje spremenila bolj, kot si večina ljudi lahko predstavlja. Prestala sem že dve operaciji, vendar težave niso izginile. Vsak mesec znova nastopijo dnevi, ko so bolečine tako izrazite, da komaj normalno delujem.
Poleg bolezni se že leta soočam še z drugim izzivom – z nerazumevanjem delodajalcev. Pred vsakim razgovorom za zaposlitev se znajdem pred isto dilemo: ali naj pošteno povem, da bom vsak mesec potrebovala dva dni počitka zaradi menstruacije, ali naj o tem molčim? Če sem iskrena, pogosto službe sploh ne dobim. Če tega ne omenim, pa se težave pojavijo kasneje, ko zaradi bolečin potrebujem bolniški stalež. Tako je bilo tudi včeraj, ko je prišlo do novega konflikta.
V iskanju rešitve sem se obrnila tudi na svojega osebnega zdravnika. Upala sem, da obstaja možnost, ki bi olajšala položaj tako meni kot delodajalcu. Njegov odgovor je bil jasen: lahko mi odpre le bolniški stalež.
Takrat sem se začela spraševati, ali res ne obstaja nobena druga možnost. Ali imajo ljudje s kroničnimi boleznimi, ki vsak mesec potrebujejo le nekaj dni okrevanja, kakršno koli obliko podpore države? Ali obstaja ureditev, po kateri teh nekaj dni ne bi predstavljalo bremena za delodajalca, temveč bi jih kril zdravstveni sistem?
To vprašanje si zastavljam ne zato, ker ne bi želela delati. Ravno nasprotno. Želim delati, biti poštena do delodajalca in živeti čim bolj normalno življenje. Vendar me bolezen vsak mesec znova opomni, da je pot do tega veliko zahtevnejša, kot se zdi na prvi pogled.