Začetek moje zgodbe sega v leto 2019, v čas po drugem porodu. Začela so se močna in izredno boleča perila, kar sem sprva pripisovala hormonskemu stanju po porodu. Vseeno je pregled hitro pokazal polip v maternici – sledila je prva operacija. Stanje po operaciji je bilo slabo leto znosnejše, potem se je zgodba ponovila. Spet polip v maternici. Sledila je druga operacija. Zopet slabo leto malo znojsnejše stanje, potem pa so se težave začele kopičiti, krepiti. Bolečine v času perila so bile iz meseca v mesec hujše. Bolečine so se selile v celotni ledveni predel. Kljub ogromnemu znanju in posluževanju alternativnih in duhovnih metod, sem zaradi kroničnih bolečin vedno pogosteje bila primorana vzeti protibolečinske tablete. Stanje se je kar slabšalo in slabšalo. Kmalu bolečina ni bila prisotna več samo v času perila ampak tudi v času ovulacije, v kateremkoli delu cikla.
In tako sem v začaranem krogu živela vse do letošnjega leta. Ne bi bilo prav, da rečem, da nisem v tem času doživela veliko lepih stvari, sem pa se nenehno borila s kronično bolečino in sama s sabo. Telo je kričalo na pomoč. Bili so dnevi, ko nisem zmogla iti po stopnicah, bili so dnevi, ko sta sinova skrbela zame, medtem ko bi jaz morala skrbeti za njiju. Sram me je bilo. Zdelo se mi je, da sem mehkužna, da ne zmorem prenesti navadne menstrualne bolečine. Nisem več govorila o tem … lažje je bilo nadeti masko in živeti v navideznem lahkotnem življenju. Pa vendar so se v začetku letošnjega leta bolečine tako zelo okrepile, da nisem več zmogla normalno funkcionirati. Bolečine so začele biti prisotne tudi med odvajanjem, v blatu sem začela opažati kri. Telo je vedno glasneje kričalo “na pomoč” in takrat sem rekla “Špela, dovolj!”. Naročila sem se na samoplačniški celostni pregled, kjer so mi povedali, da je moje stanje alarmantno. Bila sem slišana. Dobila sem potrditev, da nisem nora in da se z mojim telesom res nekaj dogaja. Da mu je treba pomagati.
Napotena sem bila v ambulanto za endometriozo in na MR male medenice s kontrastom. Hitro je bila postavljena diagnoza “globoka pelvična endometrioza”, razširjena po rodilih, črevesju in ostalih organih. Sicer se je tukaj zopet začel “boj” z zdravili, saj so mi bila najprej predpisana zdravila za endometriozo, katere pa je moje telo takoj začelo zavračati. Naenkrat sem namreč imela zraven težav z endometriozo še težave z mnogimi stranskimi učinki zdravil. A tukaj sem delovanje svojega telesa že tako dobro naštudirala, da sem jemanje kaj hitro opustila.
Kaj pa zdaj? Operacija? Odstranitev rodil? Resekcija črevesja? Slaba kvaliteta življenja? Čakanje na menopavzo, ko bodo stvari izzvenele?
Ne!
V nekem prelomnem trenutku sem se odločila, da je dovolj, da bom poskrbela, da temu naredim konec. V meni je bila goreča želja, da bi zopet lahko kolesarila s svojimi fanti, da bi zopet lahko tekla, da bi zopet plesala in se smejala pristno, brez nadete maske.
Odločila sem se za velik korak in šla iz cone udobja. Začela sem se ponovno imeti rada. Predvsem pa sem se globoko odločila, da želim živeti polno življenje brez bolečin. V svoj vsakdanjik sem uvedla velike spremembe, mnogo alternativnih pristopov, alternativnega zdravjenja in metod. Strogo sem uvedla protivnetno dieto. Začela sem poslušati svoje telo. Počivam, ko ne zmorem – brez slabe vesti. Skrbim za svoje fizično in psihično telo. Za svoj notranji mir. Glasno in brez slabe vesti povem, ko nisem vredu in ne zmorem. Ne primerjam se z drugimi in ne silim v površinske odnose – tisti, ki so me razumeli so ostali z mano in so tukaj, ob meni.
Ob vsem uvedenem, so se spremembe začele kazati zelo hitro, presenetljivo hitro.
Trenutno živim zadovoljno, polno življenje. Stanje sem si toliko poboljšala, da operacija zaenkrat sploh ni potrebna. Stanje je stabilno in stagnira. Zbujam se polna energije, zagona in optimizma. Največja sreča in motivacija za naprej pa so moji fantje, ki mi sedaj rečejo, da so najsrečnejši, ko me zopet vidijo pristno nasmejano.
S hvaležnostjo, da sem zmogla prehoditi takšno pot, vsem “endoborkam” toplo polagam na srce … poslušajte svoje telo in ne obupajte! Zmorete! V sebi imate neverjetno moč! Vse bo vredu!
Izredno sem hvaležna tudi vsem zdravstvenim delavcem, ki so mi znali prisluhniti in celostno obravnavali moje stanje. Vesela sem, da so se na področju kronične bolezni endometrioza, za katero zboleva vedno več žensk, tudi v Sloveniji začeli delati premiki.