Moja zgodba se je začela v srednji šoli, ko sem opazila, da moje telo ne deluje tako kot pri drugih vrstnicah. Menstruacije niso bile samo intenzivne, ampak nevzdržne. Poleg bolečin so se pojavljale še druge težave, ki jih nihče ni znal povezati: oteženo uriniranje, ponavljajoči glavoboli, megla v glavi, stalna izčrpanost in težave s prebavo. Poskusila sem različne terapije in priporočila, vendar se stanje ni spremenilo. Z vsakim letom sem postajala bolj utrujena in vedno bolj neopažena.
Namesto iskanja vzroka so zdravniki vztrajali, da gre za psihične težave, zato so me napotili k psihiatru in psihologu. Prejemala sem različne antidepresive, ki niso prinesli nobenega učinka, ker vzrok ni bil v psihi. V obdobju med dvajsetim in tridesetim letom so se simptomi stopnjevali. Ljudje niso razumeli, zakaj se izogibam druženju, zakaj me družba izčrpa že po eni uri in zakaj me fizična aktivnost ne okrepi, ampak popolnoma izprazni. To ni bila lenoba, ampak posledica kroničnega vnetja, ki ga nihče ni prepoznal.
Ginekološki pregledi in ultrazvoki so bili vedno brez posebnosti. Govorili so mi, da so boleče menstruacije normalne in da naj se navadim. Predpisane kontracepcijske tablete so stanje poslabšale, zato sem jih prenehala jemati. Sčasoma sem dobila etiketo hipohondra, čeprav sem izgubljala kakovost življenja in vsakdanjo funkcionalnost.
Leta 2024 sem zaradi neznosnih bolečin trikrat pristala na ginekološki urgenci, kjer sem prejela infuzijsko protibolečinsko terapijo. Šele po več opozorilih sem dobila napotnico za sekundarno obravnavo. Specialist se je odločil za laparoskopijo in med posegom so našli endometriozo na potrebušnici, ki ni bila vidna na ultrazvoku in je ostala neodkrita dvanajst let.
Diagnoza je prinesla olajšanje, jezo in realnost. Potrdilo se je, da bolečina ni bila psihična in da nisem pretiravala. Moje telo je vsa leta pošiljalo jasne signale, ki so bili prezrti. Kljub diagnozi pa zdravljenje ni preprosto. Zaradi migren ne smem uporabljati hormonske terapije, zato iščem druge načine obvladovanja bolezni in upam, da bo nekoč resnično bolje.
Z endometriozo se življenje ne ustavi, ampak se spremeni. Vsaka okužba, tudi samo prehlad, sproži nove izbruhe bolečin in dodatne simptome. Kar nekdo preboli v treh dneh, se pri nas lahko vleče tedne, posledice pa občutimo mesece. Gre za kronično in neozdravljivo bolezen z neznanim ozadjem. Ne obstaja pravo zdravilo, ampak le lajšanje težav in dolgoročno upravljanje simptomov.
Ko pogledam nazaj, čutim hvaležnost, da sem končno prišla do odgovora, in hkrati razočaranje, da je bila pot do diagnoze tako dolga.
Sporočilo, ki ga želim predati, je preprosto. Poslušajte svoje telo. Če nekaj ni v redu, to ni naključje. Ker endometrioza ni moška bolezen, je mnogi ne razumejo in jo zato še vedno podcenjujejo. Bolečina je resnična tudi, ko je ne vidite, zato je poslušanje pomembnejše od razlag in dvomov. Nihče nima pravice zmanjšati tvoje bolečine, samo zato, ker je ne razume ali ne vidi!