Moja zgodba ni posebej drugačna kot vse druge. Pa ne bi smelo biti tako. Leta so me spremljale bolečine ob menstruaciji. Najprej blage. In najprej samo ob menstruaciji. Krči, nelagodje. Z leti je postajalo vse huje. Tako hudo, da sem jih začela omenjati ginekologu. Ta mi je zagotavljal, da tako pač je. Nekatere boli bolj, druge manj. S tem morate pač živeti. Pač.
Minilo je še nekaj let. Bolečine pa vse hujše. Leta 2020 je postajalo neznosno. Ne več samo krči, ampak tudi hudi glavoboli, migrene. Slabost zaradi njih. Bili so trenutki, ko nisem mogla niti govoriti. Samo ležala sem v temi z mokro krpo na glavi. Huda napihnjenost. In še več bolečin. Kot da bi me nekdo od znotraj počasi rezal z ostrim nožem. Utrujenost. Bolelo me je celo telo. Prvi, drugi dan menstruacije sta minila tako, da se ju včasih sploh nisem zavedala. Strah, ko sem videla, da se bliža prvi dan menstruacije. Upanje, da bo vikend in ne delovni dan. Kako naj razložim v službi, da ne zmorem, da komaj obstajam.
Ponoven obisk ginekologa. Ponovno zatrjevanje, da tako pač je in da sem kriva sama, ker zavračam kontracepcijske tabletke. Če jih ne želim, mi ne morejo pomagati. Po tem obisku sem prvič zbrala dovolj jeze v sebi, da sem poiskala novega ginekologa. Ta je bil prvi, ki me je poslušal in naredil ultrazvok. Prvič v življenju, pri mojih 32 letih. Bil je prvi, ki je omenil dve besedi: endometrioza in adenomioza. Kaj je to? Torej to, kar doživljam, vendarle ni normalno? Vendarle ni »tako pač je«? Zadebeljena stena maternice, fiksiran jajčnik, maternica zlepljena s črevesjem. Napotnica za kolonoskopijo. Napotnica v specialistično ustanovo za endometriozo. In strah.
Po kolonoskopiji pomiritev, da je s črevesjem zaenkrat še vse ok. Najbrž je na drugi strani. V specialistični ustanovi za endometriozo pa novo nerazumevanje. »Vaš ginekolog se moti. Maternica je v redu. Jajčnik je v redu. Nič vam ni. Verjamem, da bolečina obstaja (hvala?), vendar ni povezana z endometriozo. Priporočam kontracepcijske tabletke. Predlagam, da zanosite. Nekaterim je potem bolje. Ne? Torej vam ne moremo pomagati.« Pokroviteljski odnos. In novo razočaranje. Torej ni to.
Mineta še dve leti. Pazim na prehrano. Včasih pomaga. Včasih ne. Simptomi se kljub temu slabšajo. V »slabem« mesecu normalno živim morda 10 dni. Preostale dni nisem okej. Bolečine so tako hude, da včasih izgubim zavest. Megla v glavi. So dnevi, ko se počutim, kot da živim za steklenim oknom, svet pa se z drugo hitrostjo dogaja na drugi strani. Simptomi niso več omejeni samo na prvi ali drugi dan menstruacije. Včasih se pojavijo kar tako. Včasih komaj zberem moč in voljo, da zjutraj vstanem. Včasih ne zmorem. In krivda, ker ne zmorem. Odpovedujem načrte. Ljudje ne razumejo. Kako naj bi razumeli, če ne razumem niti sama? Očitki, da sem odsotna. Da mi ni mar. Sprejmem očitke. Še več krivde.
Stanje je tako slabo, da se spet lotim raziskovanja. Kaj, če je vendarle endometrioza? Odločim se za samoplačniško magnetno resonanco. Baje prej pokaže endometriozo kot ultrazvok. Stara sem 34 let. Izvid pokaže sum na endometriozo in adenomiozo. Nazaj k osebnemu ginekologu, nova napotnica za specialistično ustanovo za endometriozo. Zahtevam drugega zdravnika. Čakam dlje, vendar ga dobim. Zima 2024. Čez mesec dni bom stara 35 let.
Zdravnica v specialistični ustanovi za endometriozo se zgrozi. Endometrioza se je razširila tako nizko, da so lezije vidne že s prostim očesom. Jajčnik je definitivno fiksiran. Maternica je zlepljena s črevesjem. Endometrioza je že precej razširjena. Stena maternice je močno zadebeljena. Torej najbrž tudi adenomioza. Težava so zarastline, mnogo zarastlin. Operacija, kot jo izvajamo pri nas, ni najbolj optimalna. Zarastline se bodo najbrž hitro vrnile. Možne so brazgotine in posledično nove zarastline. Nove bolečine. Nov obup.
Predlagali so mi maternični vložek. Ni idealno. Vplival bo le na maternico, ne pa na druga žarišča. Ampak morda začnemo tu. Ok, nek premik je. Nismo več na »tako pač je«. Olajšanje. Olajšanje, ker mi je končno priznano, da si bolečin nisem izmislila. Da obstajajo. Ker obstaja razlog zanje.
Vstavljanje vložka prinese izkušnjo, ki je ne bom nikoli pozabila. Ginekolog je bil natančen in nežen, kolikor je šlo. Ampak maternica je poškodovana in obrnjena. In zlepljena z jajčnikom in črevesjem. Morali so jo prijeti in obrniti. Bolečine takšne, da jih ne privoščim nikomur. Okrevanje traja več tednov. Nisem si podobna. Teh tednov se skorajda ne spomnim.
Približno deset let zatem, ko sem prvič pri ginekologu prosila za pomoč, se nekaj dejansko zgodi. Vložek več kot očitno pomaga. Daleč od tega, da bi bilo moje življenje po nekaj mesecih uporabe vložka brez bolečine, a bolečina je občutno manjša. Krvavitve so blažje. Menstruacija ne zgleda več, kot da bom izkrvavela vso kri, ki jo moje telo premore.
Zavedam se, da s tem blažimo simptome, ne zdravimo pa bolezni. Endometrioza je kronična. Ne bo izginila. Samo zato, ker simptomi niso tako izraziti, to še ne pomeni, da je bolezen v mirovanju. Treba jo je spremljati in preprečiti še več škode, kot jo je že povzročila.
Verjamem, da imam okoli sebe končno strokovnjake, ki mi verjamejo. Morda bi morala sama biti bolj poučena, bolj aktivna, bolj odločna. Morda. Vem pa tudi, da ne bi smela biti preslišana. In odpravljena s »tako pač je«.