Sem Tina, stara sem 28 let, sem pomočnica vzgojiteljice in pred kratkim so mi diagnosticirali endometriozo.
Začetki moje endo zgodbe segajo v najstništvo. Ko sem bila še najstnica, sem se med menstruacijo zaradi bolečine zbujala celo noč. Vsak mesec enako. Bolečine so čez čas postajale vse bolj ostre in intenzivne, nespečnost pa vse pogostejša. Zaradi teh sem morala prekiniti treninge plesa, vse težje pa sem tudi sledila šolskim obveznostim, v šoli sem začela popuščati. Obiskala sem pediatra. Napotili so me k različnim zdravnikom, a na koncu je bilo vse bp. Govorili so mi, da je to normalno. Težavo so videli v tem, da sem presuha, drobna, da je moje telo krhko in da sem zato preobčutljiva. Posebnega razumevanja mojih bolečin nisem dobila. Ne od zdravnika, ne mame, ne učiteljev. Tretji letnik srednje šole bi zaradi odsotnosti, kot tudi vseh drugih težav povezanih z boleznijo (bolečine, nespečnost, utrujenost, pomanjkanje koncentracije), skoraj ponavljala. Učiteljica je mami rekla, da si samo izmišljujem, da skozi iščem izgovore, da sem v resnici samo lena in da se nočem učiti.
Ko sem bila stara 26 let, je mojo zdravnico nadomeščala druga zdravnica, precej mlada, mislim, da je šele iz faksa prišla. Omenila sem ji svoje težave. Takoj je pomislila na endometriozo. Sledila je operacija, kjer so mi potrdili, da gre res za endometriozo. Skrbi me, a počutim se tudi olajšano, da sem dokončno prišla do diagnoze.
