Manica

Moja zgodba ni nič lepša. Tudi mene so leta spremljali simptomi po spisku od A do Ž in GROZLJIVA bolečina, ki je z besedami ne morem opisati. Tudi mene ni nihče poslušal. Zdravnica mi ni verjela, je rekla, da sem premlada za vse težave, ki jih opisujem, da ji ni še nihče toliko simptomov naštel kot jaz. Vprašala me je, če imam kakšne druge težave, psihične. Domov me je poslala z napotnico k psihiatru. Jokala sem se ure in ure. Nisem nora, sem si govorila … vedela pa sem, da bom postala nora, če bom še morala živeti s takšno bolečino. Po 11 letih borbe sem na urgenci našla ginekologinjo, ki mi je rekla: “Mislim, da pri vas gre za endometriozo.” Ona je moj angel, ne vem, kaj bi brez nje. Ko sem slišala njene besede, se mi je odvalil kamen iz srca. A takrat se je moj pravi boj šele pričel. Na operacijo sem čakala eno leto. Odstranili so mi vse možno, tudi del črevesja. Povedali so mi, da ne bom mogla nikoli naravno zanositi. Takrat sva s partnerjem ravno začenjala zvezo. Potolklo me je. Nisem vedela kako naj mu sporočim novico. Strah me je bilo, da bi me zato zavrnil. A on je ostal in mi ves čas stal ob strani. Z nama sta danes dva sončka, stara osem in tri leta. Prvega sva dobila s pomočjo IVF, drugega pa nepričakovano, naravno. Vse je mogoče!