{BLOG} Nedeljsko jutro

| | Categories: Drugi članki in prispevki

Danes je 1. December…

Otvoritev prazničnega meseca, polnega pričakovanj po druženjih in veselju…

Starejši otrok me že cel teden prosi, naj mu povem koliko nočk je še do zime…

Včeraj se mu je narisal ogromen nasmešek, ko sem mu povedala, da je samo še ena…

Pa saj ne, da bi že v celoti dojemal bistvo decembra… A bistvo čokoladic je dojel – in danes začne odpirati okenca adventnega koledarja…

Kakšno veselje! 🎄

Vse se je lepo odvijalo, dokler nisem zjutraj poskušala vstati ob prvi budilki…

Po novem vstajam pred otrokoma, z budilko, ob 5h – pa čeprav sem z njima doma in ne v službi (onadva pa doma in ne v vrtcu)…

To mi da ogromno mirne energije, da lažje speljem dan. Saj je težko, prvih 5 min sem res zalimana, ampak rezultat je vreden 🙂

Ko se otroka zbudita sem zbrihtana (tudi v miru spila že kak požirk kave) in pripravljena na vse izzive, ki jih življenje z dvema malima navihancema prinaša.☕

Sta moja dva zaklada in za njiju sem pripravljena narediti vse, se boriti do konca…

Ampak…

Prav tako sem pripravljena narediti vse, da bosta kar se da normalno razumela in sprejela dejstvo, da me včasih endometrioza ustavi…

In jaz ji to dovolim ter svojemu telesu zagotovim počitek…

Nekomu se to morda ne zdi prav…

Vsaj sama sem odrasla v družini kjer za bolečine in težave ni bilo časa…

Niso bile tako pomembne… Mame pa ja zmoremo (moramo) vse, kaj pa jamraš… Še kaj hujšega obstaja…

No, te miselnosti sem se osvobodila in neskončno sem srečna, da imam partnerja, ki je z mano v dobrem in slabem in me tudi spodbuja k počitku…

Ljubim ga in vsak dan znova sem hvaležna zanj, za njegovo razumevanje in podporo

<3

Ampak, gremo nazaj k prebujanju 🙂

Danes se je dan začel nekoliko drugače, boleče…

Ta občutek sem že želela zakopati v svojih spominih, to bolečino ki zaseka, zaskeli, priklene na posteljo…

Ki me ustavi, še preden se zjutraj pogledam v ogledalo…

Saj nenazadnje pravijo, da porod uredi vse, da endometrioze potem naj ne bi bilo…

No… Jaz očitno nisem ena od srečnic, ki bi jih nosečnost in porod prinesla olajšanje…

Prinesel mi pa je slabo vest, ker sem zaradi vseh nosečnosti in obveznosti po porodu prekinila z dieto in jem tudi hrano, za katero vem da mi škoduje…

Ta bolečina bi bila verjetno manjša, če včeraj ne bi pojedla tiste sladkarije…🍫🍩

Ampak sem jo.. ker mi je pasala…

Lahko se zakopljem v krivdi, lahko se sprijaznim s tem.

Tudi jaz sem človek, zmorem kolikor zmorem in trenutno sem na surviver mama mode – ki pravi pojej kar imaš, ko imaš čas (in če le lahko, ko ti paše)! 🙂

Ampak, ne morem, da si ne bi na hitro očitala, da bi morala narediti drugače, bolje, da si s tem ne delam usluge…

In zagotovo se najde marsikdo, ki bi mi očital podobno…

Pa kaj naj zdaj, trudim se čim manj obremenjevati s tem in iti dalje…

Bolečine se z vsako menstruacijo stopnjujejo… Vedno manj sem optimistična, da so vse to le krči…

Želim si biti… A so dnevi, ko mi telo sporoča drugače, kot naprimer danes…

In so dnevi, ko moja glava kljub željam izgublja upanje, da bo kdaj boljše…

Bolečina je tako obsežna, trebuh me boli od sramne kosti pa vse do žličke pri prsnem košu…

Da je zadeva še hujša, tudi pri križu bolečina ne prizanaša…

Pogledam na svojo levo, en otroček se stiska k meni, na desni je drug.

Hvaležna, da ju imam se stisnemo še malo bolj… minutka hvaležnosti mi da veliko <3

A ko se ponovno premaknem me bolečina spet onemogoči…

A starejši želi vstati, se igrati… Jesti, piti in se umiti… Mali se bo prav kmalu v teh potrebah pridružil…

Danes ne bo lahek dan… Še sreča, da je nedelja in je moj partner doma… Tako imam vsaj pomoč in lahko več počivam…

Pa vendar, moj otrok me čuti… ve, da nekaj ni vredu…

Vidi, da ne zmorem vsega kot ponavadi…

Kar me najbolj zaboli, je pogled v njegove učke, ko ga skrbi, kaj se z mamico dogaja, ali je on naredil kaj narobe…

Ker ne ve, kako naj mi pomaga, mi nosi vse mogoče stvari in igračke, da bi me razveselil…

Malo mu uspe, a hitro me zaskeli misel…

Kako naj se pripravim, da bodo prazniki praznični kljub možnosti, da me bolečina kak dan ustavi… ?

Ravno prejle me je še pred zajtrkom spomnil, da sem mu včeraj obljubila peko biskvita ali piškotov…

Danes v ta plan nisem čisto prepričana… to sem mu tudi iskreno povedala…

Bova videla, kako se bo dan odvijal.😘

Kako se znebiti občutkov krivde, ko se ne razdajam več za vse in vsakogar kot včasih, a delam tako, da sebe postavim na prvo mesto?

Kako uživati v decembru kljub temu, da prinaša druženja tudi z ljudmi, ki endometrioze ne poznajo, ne razumejo ali niti ne želijo poznat?

Zakaj mi je to sploh pomembno? Ker me prav takšni ljudje v sekundi včasih tako prizadanejo, da mi uničijo še naslednji dan…

Kako bom to speljala?💪

Tako, da se fokusiram na to, kar je pomembno, ostalo pa naj ostane nekje na strani….

Tako, da poiščem enostavne recepte in na dobre dni spodbudim peko le teh…

Tako da svoja pričakovanja vržem skozi okno in se veselim nenačrtovanih dogodkov…

Tako, da si priznam, da nisem vsemogočna, da si včasih želim samo mir in počitek in da s tem ni tudi v decembru čisto nič narobe…

Tako, da si postavim prioritete, ki bodo služile meni in moji družini <3

Danes se dan res ni najboljše začel…

No.. trenutno moj dragi pripravlja zajtrk za nas, kar pa je prav sexy. 😍

In sama sem uspela končno zapisati prvi blog zapis, kar si tudi že dolgo želim…

Kaj je najbolj pomembno?

Jutri bom boljše…

Z dvignjeno glavo grem dalje…

Novim zmagam naproti…

Se vam kmalu spet oglasim🥰

Endomamica