fbpx

Kristina (Kristinin blog)

| | Categories: ZGODBE

V vseh letih sem prebrala ogromno zgodb deklet s podobnimi težavami in prav vsaka zgodba mi je nekaj dala. Na začetku, ko nisem poznala še nikogar s to boleznijo, predvsem občutek, da nisem edina, pozneje pa upanje, pogum in veliko koristnih informacij. Zato se najlepše zahvaljujem vsem vam »endosestram«, ki ste kadarkoli delile svoje izkušnje na takšen ali drugačen način! Želim vam vse dobro iz srca! Čas je, da prispevam svojo zgodbo.

Prvi simptomi

Leta 2009 sem nekega večera pod tušem zatipala bulico direktno pod popkom. Preverjala sem jo še nekaj dni, potem pa sem se odločila za obisk pri zdravniku. Seveda sem pomislila na najhujše, kar bi me lahko doletelo, a upala sem, da ne bo nič kaj hudega. Z napotnico za abdominalnega zdravnika sem dobila termin. Prej sem preverila, v kateri bolnišnici bom prišla najhitreje na vrsto. Na pregled sem želela čim prej, saj se nikoli ne ve, kako resno je, osebni zdravnik pa tudi ni mogel kaj komentirati. Opazila sem tudi, da mi je bilo včasih slabo ter da sem pogosto imela napihnjen trebuh. Ker sem čutila rahlo nelagodnost samo ob pritisku na popek in ni bilo prisotnih bolečin, sem lahko do termina pri specialistu dala skrbi na stran, kar pa mi seveda ni uspelo čisto vsak dan!

Prvi pregled

Abdominalni kirurg mi je temeljito pregledal popek in ves trebuh, mi postavil kup vprašanj ter me poslal na abdominalni ultrazvok in v laboratorij. Na kontroli sem izvedela, da ni videti kakšnih posebnosti, a bulica je bila še vedno tam. Celo malo večja – kirurg jo je ocenil že na 10 mm. Slabosti, napihnjenost in neprijeten občutek v trebuhu so se stopnjevali. Opazila sem, da me včasih moti že dotik zadrge ali gumba od hlač na trebuhu. Kirurg me je poslal še na en abdominalni ultrazvok k po njegovih besedah »zelo izkušeni zdravnici«, saj še vedno ni vedel, kaj se dogaja pod mojim popkom. Omenil je samo možnost hernije. Tudi drugi ultrazvok ni pokazal kaj posebnega. Zdravnik se je odločil, da bo potrebna operacija. Termin naj bi dobila čez dva meseca. Vprašala sem ga, ali bo kaj narobe, če bo bulica rasla in mi bo vse bolj slabo (tu in tam sem bruhala). V tistem trenutku se je odločil, da bo operacijo raje opravil še isti teden. Prijazno me je vprašal, ali sem pripravljena takoj oditi na oddelek, operacijo pa bi imela že naslednji dan. Nisem pomislila, da bi lahko še isti dan ostala v bolnišnici, a sem takoj prikimala, saj je operacijo že večkrat omenil in sem bila že pripravljena na to možnost. Bila sem vesela in rahlo prestrašena, da bom končno izvedela, kaj je narobe. Čakanje je lahko res naporno.

Operacija #1

Pred posegom sem imela nekaj preiskav, sama operacija pa je potekala brez posebnosti. Večji del tega dne sem prespala. Naslednji dan po zajtrku mi je sestra zamenjala gazo nad popkom, potem je prišel zdravnik. Pregledal je trebuh, me povprašal po počutju in povedal, da žal še niso ugotovili, kaj točno je bilo pod popkom. Zagotovo je bila bulica kot nekakšna kila ‒ ukleščena hernija. Več pa bodo izvedeli, ko prispejo histološki izvidi, saj so baje glede na moja mlada leta raje dali vzorec v analizo. Po končanem pregledu sem lahko odšla domov.

Diagnoza endometrioza

Zdravnik mi je na kontroli pregledal trebuh in me povprašal po počutju. Medicinska sestra mi je odstranila šive in lahko sem šla domov. Dobila sem termin še za zadnjo kontrolo, na kateri bom končno izvedela za histološki izvid. Tega me je bilo od vsega najbolj strah. Tokrat je sedel za mizo drug kirurg. Prijazno se je predstavil, mi pregledal trebuh in potrdil, da je vse videti, kot mora biti. Ko sem sedela na mizi za pregled, se je usedel nazaj za svojo mizo, v roke vzel papir in rahlo zaskrbljen nekaj bral. Pomislila sem, da je to to. Zdaj bom izvedela in očitno je nekaj narobe.

Globoko je zavzdihnil in glasno rekel: »Ja, vi imate pa endometriozo!«

Kot da sem na novem planetu, sem za trenutek obnemela, beseda je zvenela neverjetno tuje, dolgo in resno. K sreči je zdravnik takoj dodal, da bolezen ni življenjsko nevarna, da pa naj z njihovimi izvidi obiščem svojo ginekologinjo in bova urejali zadevo dalje ter da je možno, da bi mi endometrioza nagajala pri zanositvi. Takoj sem poklicala svojega moža in kot zna le on, me je v hipu pomiril. Tako ali tako sem se morala naročiti na reden pregled h ginekologinji, saj je bil že spet čas zanj. Tam pa se je začela zgodba odvijati v popolnoma drugo smer. In niti sanjalo se mi ni, kaj vse me še čaka.
Še isti teden sem prebrala ogromno o diagnozi na spletu, si izposodila knjige in poizvedovala, kjer je bilo možno.

Pregled pri ginekologinji

Preteklo je že kar nekaj let, a sem še vedno več kot hvaležna ginekologinji, da mi je takoj dala napotnico za Kliniko za neplodnost. Menila je, da je najbolje, da se naročim na prvi pregled, saj je čakalna doba kar dolga, če v tem času zanosim, pa bi lahko termin še vedno odpovedala. Še dodatno sem ji bila hvaležna za skrb, ko sem slišala nekaj izkušenj punc, ki so morale naravnost moledovati za takšne napotnice ali pa jih ginekologinje niso jemale resno, češ da so samo pod stresom in zaradi tega ne zanosijo.

Operacija #2

Na Kliniki za neplodnost sem kmalu dobila termin za prvi pregled. Ob prvem obisku mi je ginekologinja prijazno posredovala vse pomembne informacije in za začetek dala napotnice za laboratorij in ultrazvok. Na kontroli sva se resno dotaknili endometrioze in predlagala je laparoskopijo, s katero bi natančno pregledala abdomen in po potrebi odstranila morebitna žarišča endometrioze. Dan pred operacijo sem imela kot vedno nekaj preiskav, ultrazvokov, EKG, laboratorij in posvet z zdravnico, ki me je obravnavala na kliniki in je bila tudi moja operaterka. Tega sem bila res vesela, saj je priznana strokovnjakinja in topla oseba. Po operaciji sem jasno ves dan in noč bolj kot ne prespala, ko so se pojavile rahle bolečine, sem takoj dobila nekaj v kanal v žili, ki sem ga imela še od infuzije. Naslednje jutro sem imela pregled. In prejela sem prelepo rojstnodnevno darilo, saj mi je zdravnica rekla, da lahko zanosim kar takoj. Tri žarišča endometrioze je bilo treba očistiti, vse drugo pa je bilo, kot mora biti, tudi jajcevodi so bili prehodni. Ko je pome prišel mož in me odpeljal v domačo oskrbo, sem bila še ves dan v sedmih nebesih.

Postopki na Kliniki za neplodnost

V naslednjih letih (ja, letih!) sva dala skozi štiri postopke IUI, pet umetnih oploditev in dva spontana splava. Ogromno preiskav, različnih zdravnikov specialistov, kup injekcij, tablet, ultrazvokov, punkcij foliklov pod narkozo, embriotransferjev, razočaranj ob negativnih krvnih testih in vedno znova novih posvetov in načrtov, kako bomo ravnali dalje. In vsakič sva se pobrala, si obrisala solze in pogumno nadaljevala svojo pot.

Med petim postopkom umetne oploditve sem pod popkom spet otipala bulico in opazila, da imam v njeni bližini spet podoben nelagoden občutek kot pred leti. Takoj sem bila na vrtiljaku čustev – občutila sem jezo, bes, žalost, strah in še kaj.

Spet pri abdominalnih kirurgih – kaj storiti?

Tokrat sem se naročila pri kirurgu v kraju, v katerem živim. Na prvem pregledu je bil neprijazen, na kontroli z izvidi laboratorija in abdominalnega ultrazvoka pa osupljivo neprofesionalen. Lahko bi napisala celo zgodbo o njem, pa ne bom izgubljala energije. Nekateri ljudje tega poklica pač ne bi smeli opravljati. Takoj sem se naročila h kirurgu, ki me je operiral prvič. Že ob pregledu je potrdil vnovično bulico pod popkom, najverjetneje endometriozo. Treba bo operirati. Opravila sem še nekaj preiskav. Na kontroli sem ga povprašala, kaj lahko še sama storim. Da bo to že tretja operacija zaradi endometrioze in me resno skrbi, kako bo v prihodnje. Ali bom operirana vsakih nekaj let? Ali se bo zadeva še poslabšala? Spoznala sem namreč punce, ki so imele zapletene operacije in težave, veliko večje od mojih. Zdravnik mi seveda ni znal veliko svetovati, se je pa strinjal, naj raziskujem dalje in širše, tudi v tujini. Nekaj je treba spremeniti. Dogovorila sva se, da počakava z datumom operacije in se prej naročim v Dnevnem centru za endometriozo, ki sem ga odkrila v neki reviji.

Dnevni center za endometriozo

Komaj sem jih priklicala, saj je bil takrat center star šele nekaj mesecev in niti na centrali bolnišnice niso vedeli nič kaj o njem. Ko sem zavrtela nekaj številk in nihče ni vedel zanj, sem že dvomila, ali se mi ni o tem članku samo sanjalo. Z nekaj vztrajnosti mi je le uspelo in dobila sem datum za prvi pregled. S seboj sem seveda nesla kup izvidov. K sreči so mi dodelili neverjetno prijazno mlado zdravnico, ki si je vzela celo uro časa. Tako sva lahko v miru poklepetali in sem ji lahko povedala celotno zgodbo ter vse moje skrbi. Postavljala mi je vprašanja, ki jih drugje nisem slišala. Mojim simptomom je postavila diagnoze – drugje niso vedeli, kaj bi simptomi lahko bili. Vedno isti odgovor – pač endometrioza. Tokrat sem dobila odgovore na večino vprašanj.

Vedela sem, da sem prišla na pravo mesto, in dobila sem nove zaloge upanja in optimizma. In zdravnico, s katero sva klepetali kot prijateljici na kavi. Dobila sem kup napotnic in tokrat sem jih bila neverjetno vesela. Opravila sem pregled pri tirologu za ščitnico – diagnoza kronično vnetje ščitnice z evtirozo. Nič resnega. Ščitnica ne deluje ne premalo in ne preveč, gre le za rahlo vnetje. Kot preventivo sem dobila tabletke Euthyrox. Sledil je endoskopski ultrazvok črevesja, nobenih posebnosti. Pa izčrpen pregled pri revmatologu. Opravili so kup testov v laboratoriju, tudi tukaj k sreči ni bilo nobenih posebnosti.

Osebni zdravnik mi je napisal še napotnico za kardiologa, saj sem včasih občutila nenavaden utrip v predelu vrata in pogosto tudi v okolici srca. Kardiolog je bil neverjetno prijazen, zame si je vzel veliko časa in o mojih težavah razmišljal zelo celostno. Obdelala sva vse od otroštva do danes. EKG in ultrazvok srca sta bila brez posebnosti, prav tako obremenitveni test. Na zadnjem pregledu pri kardiologu sem izvedela, da so vsi simptomi posledica povečanega stresa. In dobila sem potrditev, da nadaljujem s tem, kar počnem – tekom, jogo, meditacijo in zdravo prehrano. Zdravnik je simpatično dodal, da bodo z zanositvijo izginili vsi simptomi. Seveda bodo!

Operacija #3

Po vseh obiskih specialistov je bila končno na vrsti akcija. Pred operacijo sem opravila še nekaj preiskav, vseh se niti ne spomnim več. Dan pred posegom sem bila sprejeta na oddelek, vzeli so mi kri in uredili vse papirje. Opravila sem še pregled pri anesteziologinji. Prijazna gospa me je zaslišala o vsem možnem in tudi ona je zaključila, da bodo vse težave izginile, ko bom rodila. Se veselim! Zjutraj je v predoperacijski sobi do mene prišla moja operaterka in potrdila, da bo opravila vse tri posege v enem, kot je bilo dogovorjeno – odstranitev bulice pod popkom, laparoskopijo in histeroskopijo.
Naslednji dan po posegu sem izvedela, da je bila bulica pod popkom bolj posledica prve – abdominalne operacije. Ni šlo za vnovično endometriozo, ampak bolj za zgoščeno kri. Odstranila mi je pregrado, ki je bila najbrž posledica splava, in zarastline pod črevesjem. Tako sploh ni šlo za endometriozo kot pri prvih dveh operacijah. Vse skupaj se ne bi moglo lepše končati.

Hvala!

Spet se moram iz srca zahvaliti – najprej mojim domačim in prijateljem. Hvala za vse klice, sporočila, obiske in lepe besede. Rada vas imam! In najboljši ste!
Hvala vsem zdravnikom Dnevnega centra za endometriozo in vsem medicinskim sestram ter preostalim zaposlenim. Pri vas sem se počutila domače, varno in mirno. Zaradi vas sem dobila dodatno voljo in optimizem ter veliko novega izvedela o tej bolezni. Še posebej hvala vsem na intenzivnem oddelku! Deležna sem bila toliko lepih besed in dotikov.
In hvala vsem puncam, ki smo si krajšale čas v bolnišnici. Občudujem vas in vam želim vse dobro!

Pogumno naprej ‒ izobraževanje in optimizem

Verjamem, da sem na pravi poti, zato pogumno stopam po njej. Zaradi spremembe življenjskega sloga, prehrane, razmišljanja in večnega raziskovanja ter učenja sem polna optimizma in energije kot že dolgo ne. Verjamem kot nikoli prej, da imamo velik vpliv na potek svoje bolezni. Večina se nas niti ne zaveda, kako kompleksna zadeva je bolezen, dokler se ne podamo na pot raziskovanja. Endometrioza je postala moja učiteljica. Ogromno me je naučila in še vedno se učim. Ampak tokrat z velikim zanimanjem in potrpežljivostjo, saj z navdušenjem čakam, da znova izvem nekaj novega. In zaradi tega postanem boljša oseba.

Neizmerno sem hvaležna mami, ki me je že zelo zgodaj z zgledom naučila, naj vzamem svoje zdravje vedno v svoje roke in se nenehno izobražujem. Preteklo je že kar nekaj let od postavljene diagnoze in še vedno hodim po poti izobraževanja o tej bolezni. Bili so težji in lažji deli poti, ne vem, kaj me še čaka na poti, ampak spoznala sem nekaj pomembnega. Da imam veliko večji vpliv, kot sem sprva mislila, na to, da je moj korak lahkotnejši in pot lepa. Da se mora moja pot križati s potmi drugih, ki so na podobnem pohodu.

Vsem puncam s to boleznijo pošiljam kanček poguma – za prvi korak na poti raziskovanja, spremembo življenjskega sloga, spremembo prehrane, operacijo, odstranjevanje stresa … za karkoli že potrebujete pogum! Tukaj je. Pa še malo volje in optimizma ter ljubezni vam pošiljam!

Celotno zgodbo in več o endometriozi ter prehrani si lahko preberete na mojem blogu – Kristinin blog. Vljudno vabljene!